ODLIČNA DOMAČA LAZANJA

Že dobrega pol leta nazaj smo si omislili strojček za izdelavo testenin, pa se do sedaj še nobeden ni opogumil, oziroma si vzel čas, da bi ga sestavil in uporabil. In ker sama v življenju zelo rada eksperimentiram, predvsem v kuhinji, sem se "žrtvovala" in končno sestavila to mašino. 

Seveda, nisem imela pojma kje in kako se stvari lotiti, zato sem najprej falila pri testu, ki je bilo premehko, a ga je Jernej potem rešil. Itak, da nisem vedela kako in na kak način spraviti testo skozi valje, zato sem ga najprej ročno nekoliko razvaljala, a sem kasneje ugotovila, da je bilo to povsem nepotrebno. Kupček testa med prsti lepo raztegneš, nato pa ga spustiš skozi mašino najprej na večji debelini, nato pa še parkrat na vedno tanjši in pride ven super izdelek. 

A kljub začetnim "porodnim" težava, smo se nato basali z odlično lazanjo iz doma pripravljenega testa. Ker pa ga je nekaj še ostalo, sem naredila še široke rezance in jih posušila. V želodcih so pristali čez nekaj dni.

DOMAČA PIŠČANČJA LAZANJA

Sestavine za testo:

• 400 g moke
• 4 jajca
• ščepec soli

Sestavine za mesni nadev:

• čebula
• piščančje meso
• smetana za kuhanje
• šparglji
• sol
• bazilika, origano, timijan
• kajenski poper

Preostale sestavine za nadev:

• svež paradižnik narezan na kolobarje
• melancan narezan na tanke kolobarje in popečena na olivnem olje

Sestavine za bešamel

• maslo
• moka
• mleko
• sol
• naribani muškatni orešek

Najprej sem presejala moko, vanjo naredila jamico in vanjo vlila razžvrkljana jajca. Dodala sem sol in sestavine dobro ročno zmešala oziroma pregnetla. Testo sem zavila v vlažno krpo in ga pustila pol ure počivati.

Za mesni nadev sem sesekljala čebulo in jo prepražila na olivnem olju. dodala sem na koščke narezano meso in ko se je le-to prepražilo, sem dodala še šparglje in začimbe, ter vse sestavine temeljito premešala, še malo popražila in nato dodala še smetano za kuhanje. Omako sem kuhala približno 20 minut.

Med tem sem pripravila paradižnik in melancane, ter se lotila testa iz katerega sem pripravila ozke trakove za lazanjo. Testa predhodno ni potrebno kuhati.

Ker je pri nas strokovnjak za izdelavo bešamela Jernej, sem mu tudi tokrat z veseljem prepustila to opravilo, sama pa sem se lotila zlaganja lazanje. 
A teoretično se bešamel pripravi tako: v ponvi stopiš maslo, dodaš moko in vse skupaj nekoliko prepražiš, da dobiš gladko zmes. Nato počasi dolivaš mleko in mešaš. Dodaš sol in muškatni orešek, ter kuhaš približno 5 minut, da dobiš gosto zmes - bešamel.

Na zadnje sem namastila pekač in kot prvo plast vanj zložila melancane. Sledila je plast testa (surovega), nadev, paradižnik in bešamel, ter ponovno testo, nadev in testo, paradižnik in bešamel. 

Pekač sem postavila v segreto pečico in lazanjo pekla cca. 45 minut na temperaturi 180 stopinj. Pečeno lazanjo sem pustila stati cca. 15 minut, nato pa smo navalili. Seveda, zraven se je prilegla skleda domače zelene solate.

TEKASKI NAMIG #34

NE BOJ SE HRIBOV!

MORDA RES IZGLEDAJO GRDO, A DEJANSKO SO TVOJI PRIJATELJI.

EN INTERVALNI TRENING NA TEDEN V HRIB IN NAZAJ DOL, TE BO IZKLESAL V BOLJŠEGA TEKAČA.

PRIČNI Z MANJŠIM VZPONOM, OHRANI HITER KORAK V PRIMERNEM TEMPU IN POŽEL BOŠ USPEH TUDI NA CESTI!

ODLIČNA KROSTATA

Tole krostato sem si priredila nekoliko po svoje, tako da ne vem ali je to še krostata ali ne. A v bistvu sploh ni važno. Sladica je odlična, sočna, malo kiselkasta in lahka. Predvsem pa hitro gotova. 

Ker je pri nas pravkar minila sezona ribeza in ga je bilo potrebno vložit, hkrati pa sem čisto po slučaju opazila, da se rabarbara bohoti na vrtu kot največja važička, sem hitro ujela trenutek in kljub pomanjkanju časa, je nastala odlična sladica. Res je, da tokrat nisem čarala z doma pripravljenim testom, temveč sem ga kar kupila. Pa kaj? Včasih je pač potrebno "hvatati" krivine, hehehe.

KROSTATA Z RIBEZOM IN RABARBARO

Sestavine:

• 1 zavitek listnatega testa
• rabarbara
• ribez
• 3 žlice gustina
• 100 g sladkorja
• cimet
• 1 žlica limoninega soka

Rabarbaro sem očistila in narezala na koščke, dodala sem sladkor in malo vode, ter jo na hitro pokuhala, da se je zmehčala. Nato sem dodala ribez, gustin, cimet in limonin sok, ter sestavine zmešala.

Testo sem razvaljala in ga 1/2 enakomerno razporedila po namaščenem pekaču. Preko sem nanesla sadni nadev in ga prekrila s trakovi druge polovice testa.

Krostato sem pekla v segreti pečici na 180-tih stopinjah cca. 45 minut. Nato sem počakala, da se nekoliko ohladi in jo postregla. Seveda pa, tako kot vedno, je pita mnogo boljša naslednji da, ko je hladna.

VSA V ROŽICAH

Letos so rožasti vzorci zelo moderni. Tudi moje zapestnice tokrat sledijo modnim zapovedim. Še ena rožasta.

POLETNI SIROV KOLAČ

V hladilniku smo imeli še nekaj izkoščičenih češenj, ogromno skute in nekaj navadnega grškega jogurta. Že dolgo nismo pekli in res bi se nam po dolgem času prileglo nekaj sladkega. Ura je bila že pozno popoldne, a kljub temu sem na pult zložila potrebne sestavine in kakšni dve uri za tem smo se že sladkali.

POLETNI SKUTIN KOLAČ

Sestavine:

• 500 g skute
• 2 jajci
• 1 dl mleka
• 2 dl grškega ali navadnega jogurta
• 200 g moke
• 100 g sladkorja
• 1 pecilni prašek
• 1 vanilijev sladkor
• 0.3 dl borovničevega likerja ali ruma
• 0.5 dl olja
• pest izkoščičenih češenj

Previl:

• 1 jajca
• 1 dl kisle smetane
• 1 dl grškega ali navadnega jogurta

Vse sestavine za sladico sem zmešala in maso enakomerno poravnala v namaščen in z drobtinami posut pekač. Postavila sem ga v segreto pečico in pekla 15 minut na 200 stopinjah. Nato sem pekač vzela iz pečice in biskvit prelila z mešanico smetane, jogurta in jajce. Postavila sem ga nazaj v pečico in pekla še nadaljnih 45 minut pri isti temperaturi. 

Pečen biskvit sem ohladila (razen tega kar smo probali) in ga postavila v hladilnik. 

Mmm, hladen je še boljši.

TEKAŠKI NAMIG #33

PREDSTAVLJAJ SI, DA TVOJE PETE DELUJEJO KOT ZAVORE.

ČE IMAŠ DOLG KORAK IN UDARIŠ OB TLA NAJPREJ S PETO, PRITISNEŠ NA ZAVORO VSAKI KRAT, KO NOGA UDARI OB TLA. 

POSKUŠAJ DELATI KRAJŠE IN LAHKOTNE KORAKE, PRISTANI NA SREDNJEM DELU STOPALA IN NADALJUJ KORAK, KAKO DA BI ŽELEL PASTI NAPREJ.

TAKO BOŠ DOSEGEL, DA GRAVITACIJA DELA ZATE NE PROTI TEBI.

INTERVJU

Že pred časom sem od prijazne novinarke revije Tekač.si dobila povabilo na itervju. Pa sem ga najprej mislila zavrniti, a me je le v glavi nekaj prešinilo in sem pomislila: "Zakaj pa pravzaprav ne bi delila svoje zgodbe tudi s preostalimi in morda koga dodatno navdušila za tek, miganje in rekreacijo?"

Nastal je tale zapis:


Si članica kakšnega športnega društva ali kluba?
Trenutno sem članica AK Poljane iz Maribora.

Kateri so tvoji najljubši tekaški copati?
Najljubše znamke in modela tekaških copat pravzaprav nimam. Kar nekaj let sem prisegala na znamko Saucony, a so lepega dne spremenili podplat in z njimi nisem bila več zadovoljna. Nato sem za kratek čas presedlala na Asics in Mizuno, a zadnji dve leti tečem izključno v tekaških copatih znamke Adidas. Ugotovila sem, da mi ti najbolj odgovarjajo.

Uporabljaš tekaško uro?
Seveda uporabljam tekaško uro. Ker pa svojih treningov ne spremljam in ne analiziram v detajle, prisegam na ure s čim manj funkcijami. Pri tekaški uri je zame pomembno, da je majhna, da mi lepo stoji na roki (ženske lastnosti pač, hehehe), da ima vgrajen GPS in štoparico, ki meri tudi kroge (lap time). Trenutno uporabljam Polar M400.

Tvoj obred pred tekom?
Pred tekom nimam posebnih obredov. Čez teden dejansko za posebne obrede nimam niti časa, saj pridrvim domov okrog 17-te ure, smuknem v tekaška oblačila in že sem na cesti. Med vikendi pa poskušam opraviti trening v dopoldanskem času, tako da lahko potem doma še gospodinjim, skuham, včasih tudi kaj spečem in se družim.
Pred večjimi tekmovanji, poskrbim, da sem na prizorišču vsaj dve uri prej, tako da mi ostane dovolj časa za pripravo oblačil in obutve (pripenjanje startne številke in čipa), ter ustrezno segrevanje.

Tvoji dosedanji tekaški dosežki:
Letos praznujem 10. obletnico mojih udejstvovanj na raznih tekaških prireditvah, ki se jih je do sedaj nabralo že 71. Moje uvrstitve so bile vedno nekje med višjimi, a najbolj bi izpostavila:
2. mesto na 4. međunarodnom polumaratonu za žene v Zagrebu 2009
2. mesto na krajši razdalji Teka trojk v Ljubljani (z Natašo Planko in Barbaro Galjot) 2011
1. mesto na malem maratonu Državnosti – 10 km v Celju 2011
3. mesto na 25. Beogradskem maratonu 2012
3. mesto na Novosadskem polumaratonu 2013
3. mesto na dolgi razdalji Teka trojk v Ljubljani (z Natašo Planko in Anito Mejač) 2013
2. mesto na veteranskem prvenstvu Slovenije na 5 km 2013
3. mesto na Adria Advent Polmaratonu v Crikvenici 2013
2. mesto v kategoriji (15. absolutno) na maratonu v Istanbulu 2014
1. mesto na Loipersdorfer Buschenschank Halbmarathon 2015



Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Pisalo se je leto 2007. Doma so se vsi trije fantje z navdušenjem ukvarjali vsak s svojim športom, le jaz sem živela dnevno razpeta med službo, otroci in gospodinjskimi opravili. Pa sem dobila svojega gorca, ki ga je bilo potrebno preizkusiti. In kje naj ga preizkusim, če ne na ta pravi kolesarski preizkušnji? Saj se niti se spomnim kako je bilo, vem le, da sem kar naenkrat bila prijavljena in že sem v množici rekreativcev stala na startu kolesarskega maratona. Pištola je počila in pognali smo se skozi start. Saj ne rečem, da ni šlo. Na vso moč sem vrtela pedala in sopihala, a ko so mimo mene kot za šalo drvele par deset let starejše dame, od katerih je bila skoraj vsaka za tri mene, je bilo konec. Odločitev, da popestrim svoj monotoni vsak dan je padla v trenutku. In pričela sem se ukvarjati s tekom.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Najbolj všeč mi je svoboda gibanja v vseh pogledih. Da tečem kadar želim in kadar imam čas, da nisem vezana na točno določeno uro ali termin, da sem po teku srečna, polnejša in zadovoljna, ter da se vsakodnevno prezračim, nadiham svežega zraka in prečistim misli.

Zakaj je prav tek šport, ki mu posvečaš največ časa?
Tek je šport, s katerim se lahko ukvarjaš celo leto, ne pozna starostnih omejitev, je eden izmed bolj poceni športov, s tekom se lahko ukvarjaš povsod, tako v mestu kot v naravi in ne nazadnje, je odlično dopolnilo drugim telesnim dejavnostim.

Kaj ti je tek dal?
Tek mi je pokazal neko novo dimenzijo življenja, še vedno pa mi daje ogromno zadovoljstva, odličnega fizičnega počutja, ter pozitivne energije s katero lažje drvim skozi vsakodnevne izzive in napore.

Kako potekajo tvoji treningi?
Če se le da, tekaške copate obujem šestkrat na teden, seveda pa je število tedenskih treningov v veliki meri tudi odvisno od službenega urnika in službenih obveznosti. Treninge mi piše mož, kar se mi zdi ena izmed velikih prednosti, saj točno pozna moje zmožnosti, moje preostale vsakodnevne obremenitve in obveznosti in moj način prehranjevanja. Količina treningov je odvisna od tekme na katero se pripravljam in rezultata, ki ga na tekmi želim doseči. Posebne motivacije ne potrebujem, saj mi je že misel na gibanje v naravi sama po sebi motivacija. Med tekom poslušam svoje telo, svoje dihanje, ter opazujem naravo in okolico. Glasbe med tekom ne poslušam nikoli.

Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Zaradi prilagajanja službenim obveznostim večino treningov opravim sama, včasih pa mi družbo dela mož, ki je tudi odličen triatlonec in tekač. Na nedeljskih dolgih tekih, pa mnogokrat jezike zavrtima z odlično tekaško prijateljico iz sosednje vasi.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabila?
Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Tudi moj prvi tek bo za vedno ostal zapisan v mojem spominu. Obula sem tekaške copate, prehodila oziroma nekako pretekla 2 kilometra in se vrnila domov. Zabrisala sem superge v kot in edino, kar sem lahko izdahnila je bilo: »Ni hujšega športa kot je tek! « A sem vztrajala. Redno, trikrat na teden sem se po polžje prestavljala svoja težka stopala. Sprva je bila trasa dolga 2 km, nato sem jo podaljšala na 4 km in ko sem prvič uspela premagati razdaljo šestih kilometrov, sem se počutila kot olimpijska zmagovalka.
Pomisli, pretekla sem 6 kilometrov! Kakšen podvig! Ja, z nasmehom na ustih se spominjam takratnega veselja in razmišljanja. Danes velikokrat rečem, da je 6 kilometrov tako kratka razdalja, da se mi za takšen tek pravzaprav sploh ne izplača obuti tekaških copat.
Tekaške minute so postajale del mojega vsakdana. Tekla sem zase, po teku pa sem se počutila veselo, zadovoljno in sproščeno. Kilometri so se kopičili in doma so me pričeli zbadati, češ le zakaj tečeš, če vloženega truda ne preizkusiš tako kot se to dela - na uradni tekaški preizkušnji. Ne, to pa ne. Trmasto sem vztrajala v prepričanju, da nisem tekmovalni tip in da tekme niso zame. Dokler nisem dobila tako mamljive ponudbe, ki je nisem mogla zavrniti. Če se prijaviš na Ljubljanski maraton, ti napišem plan, po katerem boš 10 kilometrsko razdaljo pretekla v manj kot eni uri. In kaj sem hotela? Zagrabila sem, prejela plan, si ga natisnila, ga obesila na hladilnik in pridno, dva meseca vpisovala oddelane tekaške domače naloge. Trud je bil seveda poplačan. Svojo prvo 10,5 kilometrsko preizkušnjo sem pretekla v dobrih 56 minutah. In takrat me je potegnilo. Tek me je dobesedno posrkal.
Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom v življenju sposobna preteči 10 kilometrov. Polna novega elana in motivacije sem se znova in znova podajala na neskončne ceste. Trem tekom na teden sem dodala še enega, dokler ni pred mene padla nova ponudba in priložnost za novi izziv. Ponovil se je scenarij iz prejšnjega leta, le da je tokrat šlo za polmaratonsko preizkušnjo. Ponovno je na hladilniku visel plan tekeških treningov in zagotovilo, da bom 21 km pretekla v manj kot dveh urah. Kar naenkrat je bilo v tednu dni odkljukanih 5 tekaških treningov in ko so bili vsi kvadratki polni sem ponovno stala v Ljubljani na štartni liniji. Saj se več ne spomnim ali je bila tekma lahka ali težka spomnim se le, da je ura v cilju pokazala čas 1:48. In spomnim se mojega nepopisnega veselja ob doseženem času. Bila sem ponosna sama nase. Jaz, ki sem še ne tako daleč nazaj komaj pretekla 2 kilometra, sem premagala polmaratonsko razdaljo in to v manj kot dveh urah! Takrat se je v meni prebudila tekmovalnost. Posrkalo me je neverjetno vzdušje na tekaški prireditvi, prevzela me je množica nadobudnih tekačev, fascinirala me je njihova neverjetna prijaznost. Ja, na teku so vsi prijatelji, Vsi se z vsakim pogovarjajo. Vsi so z vsakim prijazni in vsak vsakemu nesebično pomaga in ga vzpodbuja. Ja, to je svet tekaških spominov.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Zraven teka pozimi tečem na smučeh, poleti pa zelo rada tudi kolesarim s cestnim kolesom, a žal v tekaški sezoni za te dejavnosti ostane zelo malo oziroma nič časa. Zato sem se letos odločila za spremembo in sicer, da konec maja zaključim spomladanski tekaški cikel in za slaba dva meseca naredim pavzo, ki mi bo omogočila, da se tudi s kolesom naužijem lepot narave pri nas in v tujini.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Za doseganje zastavljenih ciljev je prehrana po mojem mnenju zelo pomembna, čeprav pri vsakodnevni prehrani ne kompliciram. Jem vse in čim bolj raznoliko. Družinsko pa smo omejili vnos sladkarij, a kljub temu po kosilu z veseljem pojem kos temne čokolade, ali pa si kdaj pa kdaj privoščim kos slastnega, doma pečenega peciva. Omejili smo tudi vnos jedi iz bele pšenične moke, ki pa jih nadomeščamo z rižem, proseno kašo, jedmi iz ajdove moke in stročnicami. Od prehranskih dodatkov uporabljam le energetske gele za med tekmo, ki traja dlje od ene ure.

Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Razen tega, da si želim, da me tek spremlja čim dlje v starost mojega življenja, si dolgoročnih tekaških ciljev ne postavljam. Želim si čim manj poškodb, vsako leto pa si z možem izbereva en maraton, na katerega se nato dobro pripraviva, obisk tekme pa si organizirava kot nekajdnevni izlet.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Zraven zahtevne, dinamične in pestre službe, kateri dnevno posvečam več kot tretjino dneva, mi ob teku ostane zelo, zelo malo prostega časa, ki pa ga z veseljem uporabim za vrtnarjenje (uživam v tem, da si lahko doma pridelamo osnovno zelenjavo), peko (redno pečem domači kruh, zelo rada pa pečem tudi sladice, a zadnje čase vse manj) in pletenje (ob zimskih večerih nastajajo pisane pletene kape). Hja, moj dan bi moral imeti minimalno 36 ur.

SREBRNA Z ROŽICAMI OBDANA

Ta vzorec me je tako očaral, da sem na to temo izdelala pet različnih zapestnic. Vse so prečudovite, elegantne in lepih barv.

Najprej je nastala srebrno - srebrna. 

BLITVINI KRUHOVI CMOKI

Lanska blitva je tik pred tem, da izdihne, saj že bogato sili v cvet. A nič hudega, nova že poganja. 
A preden bomo stara stebla populili, smo jo še temeljito obrali in nastali so odlični kruhovi cmoki z blitvo, kot priloga konjskim zrezkom v sočni omaki.

KRUHOVI CMOKI Z BLITVO

Sestavine:

• stari kruh
• mleko
• čebula
• blitva
• sol, poper
• sveži majaron in bazilika
• 1-2 žlici moke po potrebi
• 1-2 žlici drobtin po potrebi
• 2 jajci

Kruh sem narezala na večje kocke in ga ne preveč izdatno namočila v mleku. Blitvo sem poparila (3-4 minute) in jo sesekljala, ter jo dodala kruhu. V zmes sem dodala še popraženo sesekljano čebulo, jajca in začimbe. Vse skupaj sem dobro zmešala in pustila stati dobro uro. 
Oziroma, pustila sem stati ravno toliko časa, da sem uspela odteči 13 km. Nato sem dodala malo drobtin in moke (ker se mi je zmes zdela nekoliko prerahla), sestavine premešala in z mokrimi rokami oblikovala cmoke. 

V zelo veliki posodi sem zavrela osoljeno vodo in cmoke kuhala cca. 15 minut. Nato sem jih s penavko pobrala iz sklede, odcedila in zložila v skledo. 

Mmmm, smo mljackali!

TEKAŠKI NAMIG #32

VEDNO POIZKUŠAJ NADGRADITI SVOJE TRENINGE!

KADAR IMAŠ NA PLANU TEŽAK TRENING, SE PRIKLJUČI HITREJŠEMU TEKAŠKEMU KOLEGU,

KO PA JE NA VRSTI POČASNI REGENERATIVNI RAZTEK, GA ODDELAJ V DRUŽBI POČASNEJŠEGA TEKAŠKEGA PARTNERJA.

POMAGAL BOŠ OBEMA, MEDTEM, KO ONADVA POMAGATA TEBI.

TO JE ODLIČNA TEKAŠKA KARMA!

ZAKAJ RADA PEČEM ŽEMLJICE?

Dobro vprašanje. Le zakaj rada pečem žemljice? A odgovor je sila preprost. Kadar nimam časa (in ponavadi ga nimam) so najhitreje gotove. Pri žemljicah si postopek nekoliko poenostavim in izpustim vzhajanje testa, a kljub temu nastanejo odlične dišeče mojstrovine.

RŽENE ŽEMLJICE Z LANENIMI SEMENI

Sestavine:

• 600 g ržena moka
• pest lanenih semen namočenih v vroči vodi
• vrečka suhega kvasa
• žlička sladkorja
• žlička soli
• malo olja
• cca. 1 dcl tekočega jogurta
• cca. 2 dcl vroče vode

Rženo moko odtehtam v skledo, vanjo naredim jamico, noter vsujem kvas, ga potrosim s sladkorjem in jamico zalijem z vročo vodo. Počakam cca. 10-15 minut, da kvas naraste, dodam semena, sol, olje, jogurt in vodo, ter zamesim gladko testo. Ker sem s pripravo testa za kruh uničila že 3 mikserje, sedaj kruh mesim izključno ročno. In kaj sem ugotovila? Da je kruh iz ročno mesene moke mnogo mnogo boljši, prav tako je tosto iz katerega oblikujem žemljice in kruhke mnogo bolj voljno in gladko. No, seveda pa se moram potruditi in mesiti vsaj 10-15 minut.

Skratka, ko je testo premeseno, ga razdelim na 8 enakih delov in iz njih oblikujem žemljice. Razporedim jih po pekaču obloženim s peki papirjem in jih pokrijem s kuhinjsko krpo. Vklopim pečico (na 200 stopinj) in počakam da se dobro segreje, nato vanjo postavim pekač. 
Žemljice pečem cca. 35-40 minut na 200 stopinjah.