Večinoma se v začetni stopnji kožža med prsti (zlasti med četrtim in petim prstom) začne luščiti in pokati, temu se običajno pridruži rdečina. Žarišča srbijo in skelijo.
V redkih primerih glivičnih okužžb stopal se lahko opisanim znakom pridružžijo drobni mehurčki z brezbarvno vsebino, in sicer na stopalu in njegovem stranskem delu. Taka žžarišča so zelo podobna tistim, ki nastajajo pri kontaktnem dermatitisu in luskavici. Kožžna žžarišča običajno srbijo, lahko tudi pečejo. V nekaterih primerih se glivično obolenje stopal kažže z zadebeljenimi, porožženelimi kožžnimi žžarišči.
Neugotovljena ali neustrezno zdravljena lahko poteka kronično vež let. Včasih se kožžnemu vnetju pridružži še glivično obolenje nohtov, ki se lahko širi in ga je težže ozdraviti kot kožžno vnetje. Okužžba se običajno začne na enem nohtu, od koder se lahko postopoma razširi na druge. Glivice prodirajo od zgornjega prostega roba nohta pod nohtno ploščico ali se naselijo najprej ob robu, na stranskih delih nohta, od koder se nato širijo na noht. Okužženi noht se na prostem koncu najpogosteje obarva belo ali rumenkasto, in sicer v obliki mrežže. Včasih, a redkeje je tudi zelenkast, temno rjav ali celo črn. Barva je odvisna od vrste glivice, ki je prodrla v noht. Sprememba barve se postopoma razširi na celoten noht, le-ta postane zadebeljen, lomljiv, iznakažen in lahko sčasoma odstopi od podlage. Če okužba traja dolgo, površina nohta razpade na posamezne segmente. Glivična okužžba nohtov na nogi se lahko tudi širi in jo težžko zdravimo. Take okužžbe pogosto prizadenejo nohte, ki so predhodno prizadeti zaradi drugih bolezni oziroma stanj, na primer pri luskavici nohtov, poškodbi, oslabljeni prekrvavitvi, zaradi procesov staranja. Nohtne spremembe navadno niso boleče, ko pa noht postane zadebeljen, lahko pritisk nanj povzroči bolečino.
Pri tem je dobro vedeti, da vsaka rdečina na nogi ne pomeni glivične okužžbe. Uporaba protiglivičnih pripravkov, ki so v prosti prodaji v lekarnah, lahko ob neprimerni ali nepotrebni uporabi celo poslabša stanje. V tem primeru je seveda potreben pregled pri dermatologu. Specialist bo diagnosticiral stanje in predpisal ustrezna zdravila.
Če atletskega stopala ne zdravimo, se lahko okužžba razširi in nastanejo celo mehurji, boleče razpoke in sekundarna bakterijska okužžba, ki jo lahko prepozna in ustrezno pozdravi le usposobljen zdravnik.
DIAGNOZA OBOLENJA
Dermatolog najprej natančno pregleda kožžo med prsti, na stopalu in nohte. Kliničnemu pregledu v nekaterih primerih sledi t. i. mikološki pregled, ko se v laboratoriju odvzame delček prizadetega tkiva, največkrat luske. Luske se nato ustrezno obdelajo, pregledajo pod mikroskopom ter kultivirajo na ustreznih gojiščih in pod ugodnimi pogoji. Tak mikološki pregled je navadno potreben pri nekaterih kliničnih oblikah obolenja, in sicer ob pojavu mehurčkov (dishidrotična oblika), rdečine in luščenja stopala (eritematoskvamozna oblika) ter pri povečanem porožženevanju (hiperkeratotična oblika). Pri klinično značilnem vnetju med prsti (interdigitalni obliki) mikološki pregled ni potreben. Pri sumu na dodatno bakterijsko okužžbo kožže odvzamemo bris na patogene bakterije.
ZDRAVLJENJE ATLETSKEGA STOPALA
Ko opravimo klinični in mikološki pregled, s katerim ugotovimo povzročitelja okužžbe, se lahko začne zdravljenje. Zdravljenje predpiše zdravnik; po končanem zdravljenju je priporočljiv kontrolni pregled.
V preprostejših, klinično jasnih in nedvomnih primerih lahko neprijetne znake obolenja, kot sta srbenje in pekoč občutek, zmanjšamo že s primerno uporabo protiglivičnih krem. Pri vnetju med prsti vsaj dva tedna, pri drugih oblikah pa vsaj štiri tedne dvakrat dnevno uporabljamo azolne antimikotike ali terbinafin v kremi.
V resnejših primerih ali takrat, ko okužžba kljub tovrstnemu zdravljenju ne izgine, se dermatolog običajno odloči za sistemsko zdravljenje s tabletami proti glivicam (antimikotiki). Okužžbe nohtov na nogi običajno zahtevajo večmesečno jemanje ustreznih protiglivičnih tabletk (terbinafin, itrakonazol ...).
Če so prisotni še klinični znaki bakterijske okužžbe, je treba uvesti ustrezno zdravljenje z antibiotikom.
Da bo zdravljenje uspešno, je pomembno dosledno upoštevati predpisan režžim zdravljenja, saj se je le tako mogoče izogniti ponovitvi obolenja. Pomembno je, da nas ne zavedeta navidezno izboljšanje in prenehanje srbenja, okužžba namreč lahko ostane aktivna še nekaj časa in se lahko ob prehitrem prenehanju zdravljenja poslabša.
KAKO SE IZOGNITI ATLETSKEMU STOPALU
Da bi se izognili nastanku glivične okužbe, priporočamo naslednje splošne ukrepe:
• Redno vsakodnevno umivanje stopal s primernim tekočim milom in pod tekočo vodo; sredstva za umivanje nog naj bodo kisla, s pH pod 7. Z njimi ustvarimo kislo okolje, ki za glivice ni ugodno.
• Po umivanju ali kopanju je treba kožžo dobro osušiti z mehko frotirko, še zlasti predele med prsti.
• Nohtov ne prirezujte prekratko, strižite jih naravnost.
• Izogibajte se prirezovanju obnohtne kožice.
• Izogibajte se tesnim obuvalom, zlasti v poletnem obdobju; obuvala naj bodo čim bolj zračna.
• Redno nosite bombažžne nogavice, ki vpijajo znoj, menjajte jih vsak dan ali še pogosteje, če postanejo vlažžne. Bombažžne nogavice je priporočljivo prati strojno pri visokih temperaturah.
• Ne hodite bosi po garderobah, telovadiščih, hotelskih sobah, kopalnicah, kopališčih in v okolici bazenov.
• V toplih mesecih nanesite po umivanju in brisanju na stopala navaden puder v prahu ali, še bolje, protiglivični puder oziroma pršilo. Z njim posipajte oziroma popršite tudi obuvala, ki jih po uporabi redno zračite in osušite.
• Po zdravljenju glivične okužžbe stopal razkužžite obuvala s primernimi sredstvi, ki vam jih bo svetoval vaš zdravnik oziroma dermatolog. Še bolje bo, da športna obuvala in domače copate zamenjate za nove.
Ni komentarjev:
Objavite komentar