Kot nora se letos udeležujem tekem, nabiram kilometre in osvajam vrhove. Se mi včasih že dozdeva, da nisem več pri pravi pameti. A očitno sem! Počnem, to kar mi je fajn.
Oooo, da ne bo pomote, na predhodnih mestih so seveda otroci, družina, služba, kuhanje, pečenje, .... in tudi gospodinjska opravila so dokaj redno opravljena.
In tako je ponovno minil prav prijeten vikend. Tokrat preživet v Kamniku. Triatlonsko - kolesarsko obarvan.
Najprej sem v soboto pridno navijala za Sašota, ki se je udeležil triatlona.
V večernih urah je sledilo postavljanje šotora v bljižnjem kampu, kjer sva prenočila, saj sva se naslednji dan odpravila na kolesarski maraton Alpe. 130 km in 2000 m višinske razlike z vzponi na tri vrhove.
Namestitev čipa, pumpanje koles, namestitev bidonov,...
Že po ogledu profila proge sem vedela, da bo težko. A, da bo takooo težko si nisem mislila.
Štartali smo v centru Kamnika, od koder nas je pot vodila najprej na Jezersko. Oooo, ko bi vedeli kako je tam lepo. Ti vrhovi, pokrajina in okolica.... Kar začara te! Draga Ruth, sedaj vem zakaj ti takooo neznansko uživaš v svojih tekih po teh prelepih vrhovih!!
Ko smo osvojili ta vrh, se je bitka šele začela. Sledil je rahel spust in vzpon na Pavličevo sedlo. Kratek vzpon. Le 5.6 km. A s kakšnim naklonom! Takšen klanec, da ga še peš težko prehodiš.
Sledil je spust in vožnja skozi Logarsko dolino, do Gornjega grada, kjer smo se tik pred koncem spopadli še z enim vzponom. Na Črnivec. Po 100 prevoženih kilometrih ni bilo enostavno prilesti še tja gor. Vsaj meni ne. A je šlo. In tako kot prejšnjih dveh je tudi tega bilo slej ko prej konec. Sledil je le še spust v Kamnik in vožnja v cilj.
...in če se mi je prejšnji teden zdelo, da sem asica, ker sem prevozila 150 km okoli Pohorja, lahko danes mirno rečem, da je bila tisto le rekreacija. Maraton Alpe je bil reees pravi izziv!
Oooo, da ne bo pomote, na predhodnih mestih so seveda otroci, družina, služba, kuhanje, pečenje, .... in tudi gospodinjska opravila so dokaj redno opravljena.
In tako je ponovno minil prav prijeten vikend. Tokrat preživet v Kamniku. Triatlonsko - kolesarsko obarvan.
Najprej sem v soboto pridno navijala za Sašota, ki se je udeležil triatlona.
V večernih urah je sledilo postavljanje šotora v bljižnjem kampu, kjer sva prenočila, saj sva se naslednji dan odpravila na kolesarski maraton Alpe. 130 km in 2000 m višinske razlike z vzponi na tri vrhove.
Namestitev čipa, pumpanje koles, namestitev bidonov,...
Že po ogledu profila proge sem vedela, da bo težko. A, da bo takooo težko si nisem mislila.
Štartali smo v centru Kamnika, od koder nas je pot vodila najprej na Jezersko. Oooo, ko bi vedeli kako je tam lepo. Ti vrhovi, pokrajina in okolica.... Kar začara te! Draga Ruth, sedaj vem zakaj ti takooo neznansko uživaš v svojih tekih po teh prelepih vrhovih!!
Ko smo osvojili ta vrh, se je bitka šele začela. Sledil je rahel spust in vzpon na Pavličevo sedlo. Kratek vzpon. Le 5.6 km. A s kakšnim naklonom! Takšen klanec, da ga še peš težko prehodiš.
Sledil je spust in vožnja skozi Logarsko dolino, do Gornjega grada, kjer smo se tik pred koncem spopadli še z enim vzponom. Na Črnivec. Po 100 prevoženih kilometrih ni bilo enostavno prilesti še tja gor. Vsaj meni ne. A je šlo. In tako kot prejšnjih dveh je tudi tega bilo slej ko prej konec. Sledil je le še spust v Kamnik in vožnja v cilj.
...in če se mi je prejšnji teden zdelo, da sem asica, ker sem prevozila 150 km okoli Pohorja, lahko danes mirno rečem, da je bila tisto le rekreacija. Maraton Alpe je bil reees pravi izziv!
Maraton Alpe je definitivno najlepši v Sloveniji. Je pa tudi najtežji.
OdgovoriIzbriši