Po dobrem tednu dni teka v mrazu, vetru in temi, se mi ob jutranjem pogledu skozi okno prav zahotelo lahkotnega sončnega teka. Takega, ki vsaj malo segreje kosti. Pa sem jo že ob osmih mahnila proti Selniškim sadovnjakom. Ti se že zjutraj kopajo v soncu, medtem ko je naša podpohorska stran še dolgo v senci.
Je že res, da je bil zjutraj kar mraz, a v hrbet je vseeno takoooo prijetno grelo.
Sadovnjake sem obtekla najprej po dolgem.
in prišla prav do Fale.
Zanimivo. Ko pričneš nabirati kilometre ugotoviš pravzaprav kako je vse blizu.
Pa sem sadovnjake preletela še parkrat po dlogem in večkrat počez, da sem uspela nabrati željene kilometre.
Poleg pasjih sprehajalcev sem srečala tudi račke.
Povzpela pa sem se tudi na lovsko opazovalnico.
Ej, kje sem vse lutala. A ko sem se vračala, je bilo sonce že kar visoko. In bilo je takoooo fajn.
Ni komentarjev:
Objavite komentar