Že par dni po pretečenem Mozirskem malem maratonu, sem si zaželela enega 10-km teka - tekme. Da se preizkusim še na krajši razdalji. Predvsem me je zanimal čas. Pa sem izskala in iskala in našla Mali maraton državnosti v Celju. No, profil proge je bil daaaaaleč stran od idealnega, skratka takšnega, ki bi zagotavljal osebni rekord. Celotna trasa je en sam breg. Prične se s štartom v breg, pa malo dol, pa kakšen kilometer po ravnem, pa spet gor, pa gor, pa gor, pa malo dol, pa gro in obrat in jovo na novo gore, dole, do konca. Pa kaj! Vseeno sem se prijavila in se v petek direktno iz službe odpeljala v Celje. Lilo je kot iz škafa, kar pomeni, da vreme niti približno ni imelo vzpodbudnega učinka. A glej ga zlomka. Pol ure pred štartom je dež popolnoma prenehal, v daljavi so se pričeli oblaki trgati in bil je prelep tek. Sveže a malce soparno. Super. Vse je bilo super. Tudi rezultat. Laufala sem kot nora, premagala samo sebe in tudi vse ostale.
Fajn je bilo.
Naslednji dan pa ..... Le kdo bo v soboto dopoldan doma, če pa je na sporedu kolesarski maraton okoli Pohorja. Gremo! Na pune! Tokrat sicer nisem izbrala najdaljše razdalje, sem pa zato premagala 70-tko. Jeee!
Danes počivam, gospodinjim, plejem plevel na vrtu, pobiram vrtnine, kuham kosilo, pečem kruh in če se mi bo dalo, bom zvečer spekla še kakšno pecivo.
![]()
![]()
![]()
![]()
![]()
![]()
Česen je letos kar lepo uspel.
Solate imamo ogromno.
Prve bučke.
Bazilika raste in raste, mi pa jo pridno trgamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar