IZ UČBENIKA ŽIVLJENJA

...

Jasno je, da se zaradi izboljšanega mišljenja povsem same od sebe izboljšujejo tudi življenjske razmere, seveda tudi zdravlje.

Tako bo človek prihodnosti s svojim, iz spoznanja izhajajočim, povsem duhovnim pojmovanjem življenja izkoreninil vse dosedanje vzroke svojih obolenj in neuspehov ter na njihovo mesto postavil tvorne moči zdravja in uspeha.

Kmalu bomo tako daleč, da si bo vsak človek prilastil najelementarnejše osnove uspešnega oblikovanja usode in jih uporabljal v lastno vsestransko dobro.

Tako se polagoma, a neomajno koraka boljšemu življenju naproti. Ustvarjalna sila, iz katere izvira boljše življenje, je v naših mislih in zato, kot bomo pozneje izčrpno izvedeli, v našem zaupanju prihodnosti.

Najčudovitejše iznajdbe in odkritja so uspela samo ljudem, ki so kakor skala trdno zaupali v prihodnost. Človeštvo bi bilo še stoletja zaostalo brez odločnosti in neomajnosti tistih, ki se niso nehali ukvarjati s stvarmi o katerih so bili prepričani, čeprav je svet to njihovo prepričanje pogosto zasmehoval kot nemogoče ali nesmiselno.

Velikanska moč je v zaupanju v prihodnost. V tej mogočni sili, ki človeku omogoča, da vztraja pri svoji nameri, ki krepi njegov pogum in ga vedno znova podžiga, in tudi tedaj, ko se zdi, da ga zapuščajo njegovi najbližji, ohranja prepričanje v srečen izid.

Brez tega zaupanja bi človek ne mogel ničesar dokončati. Že prvi oviri bi mu upadel pogum in bi odnehal.

Vse veliko je imelo svoj začetek v sanjah, željah in slutnjah, ki so ostale dolgo časa brez vidnega uspeha. Toda neomajno zaupanje v prihodnost je ohranjalo živ pogum, prikazovalo vse ovire kot lahke in samoumevne, dokler se slednjič niso miselne slike le začele uresničevati.

Takšno zaupanje v prihodnost navdaja človeka z nepremagljivo močjo.

Zaupanje, zbujeno v človeku, se usmerja na pot zdravja in uspeha. Pomaga, da zagospodujemo svojemu trpljenju, vzravna sključene, nebogljene, plašne in trpeče, da ponosno in zapovedovalno slavijo zmago nad boleznimi in neuspehi.

Današnji človek koraka v novo srečnejšo dobo - v čas poduhovljenja, višje vednosti.

Odkar se je začel zavedati svoje biti, pa do danes, se je pehal za spoznanjem, lučjo in resnico.

Ustvaril je kulture, ki so spet izginile, znanosti, ki so nastajale, se izgubljale in bile spet na novo odkrite - vse v mogočnem stremljenju, prisluhniti skrivnostim vse biti in s tem tudi svoji najbolj notranji veri.

Mogočne sile obdajajo naše stremljenje, ga vedno znova navdihujejo z novimi idejami in spoznanji, ga vodijo čez tisoč zaprek k novim uspehom ter usmerjajo njegove želje proti končnemu cilju - popolnosti.

Vstajajo novi ljudje, ljudje prihodnosti, ljudje zavestne duhovne moči, harmonije, uglašenosti, popolnega zdravja.

In kakor se je v primitivnem pračloveku nekoč posvetilo spoznanje, da s trenjem lesa nastaja ogenj, tako današnji človek spoznaa, da z lastnim mišljenjem določa svojo usodo.

Tisočletja je potreboval, da si je podjarmil duhovne sile, ki oblikujejo njegovo življenje. Tisočletja je potreboval, da je spoznal, da njegove misli oblikujejo njegovo telo in njegovo življenje, da ima maoč usmerjati svoje misli in tako po svojih željah gospodovati svoji usodi.

Razvijati se je moral tisočletja, da je zavestno postal to, kar je bil prej, ne da bi se tega zavedal - eno z virom vsega življenja.