BOŽIČNI POHOD NA PEČKE

Malo se umiri sem si rekla, oblekla trenerko, obula pohodne čevlje, v nahrbtnih vrgla bidon s pijačo in kos pehtranove potice in se podala peš na Pečke.

Vse je šlo kot po maslu, sledila sem oznakam in tablam, a glej ga zlomka ... do Pečk nisem prišla.

Najprej me je smerokaz napotil po srčni poti skozi gozd. 

Sledila sem oznakam.

Na Dobnikovem križu sem bila še na pravi poti.

Tudi tale smerokaz, ko moraš sredi goše zaviti levo, sem našla. 

Na čase sem se počutila kot v pragozdu. Kaj pri nas noben ne potrebuje lesa? Dravesa kar ležijo eno čez drugo v gozdu.

Ker markiranih oznak več ni bilo, sem sledila shojeni poti in se prebijala preko podrtih dreves in vejevja. 

Saj nisem vedela točno kje sem. A pot je bila široka in shojena. Prepričana sem bila, da se ne morem izgubiti in da bom nekam že prišla. 

In res. Nekam sem  prišla, a ne na Pečke, temveč na Martnico. Kar je čisto mimo. No, ampah kljub "totalno" zgrešeni poti, je bil namen dosežen. Šla sem na pohod in to je to. Smer v končni fazi niti ni bila toliko pomembna, glavno je, da sem bila na svežem zraku in da sem se fajn razhodla. 

Ha, ha, ha. Sem pa se nasmejala sama sebi.