KOOONEEEC

Z včerajšnjim dnem sem tudi uradno zaključila svojo napol podivjano tekaško jesen (mati se bo končno nehala poditi naokrog).
Za zaključek sezone je bila sprva mišljena polovička na Ljubaljanskem maratonu, vendar sem si kasneje premislila, ter se zaradi viška energije prijavila še na Polumaraton za žene v Zagrebu.

Zanimiva tekma. Le 34 nas je bilo prijavljenih, od tega nas je štartalo le 25. Same babe – rekreativne tekačice.

Štart je bil v parku Bundek ob Savi, okrog katerega smo odtekle približno 5 km-trski krog, nato pa nas je pot vodila direktno do Veliko Gorice, kjer je bil tudi cilj in razglasitev rezultatov.
Bilo je prav fino. Tekle smo po glavni štiripasovnici, ki vodi iz centra Zagreba do Velike Gorice, po voznem pasu, ki je bil za čas tekme zaprt za vozila in rezerviran le za nas – 25 rekreativnih tekačic. Moram pohvaliti voznike - ves čas teka ni bilo čutiti nobene nestrpnosti, hupanja ali pa vožnje po rezerviranem vozišču. Zanimiv občutek.

Tek sem končala na odličnem tretjem mestu, s časom, ki je bil sicer za kanček slabši kakor na Ljubljanskem maratonu (1:39:12), vendar poanta tega teka ni bil lov na čas, temveč podaljšano uživanje prelepih jesenskih dni, ki so nas presenečali v novembru. V veliki meri pa me je gnala tudi radovednost – tekma v decembru, nizke temperature, same ženske, nova proga,…

Skratka, izpolnila sem načrtovane cilje, sledi zaslužen počitek - definitivno aktivni in ……

Sneg. Čakam sneg. Le kje je? Naj pride že končno, da povlečemo ven tekaške smuči in opremo, ter se podamo na zasnežene poti v prelepo zimsko pravljico, med bele smreke,..., na sveži zrak.

... in glej, ali sem bila uslišana? V trenutku, ko to pišem, je zunaj že vse pobeljeno, sneg pa še kar naletava.

Sašo je bil tokrat PRVIČ le v vlogi spremljevalca, fotografa, navijača, prenašalca oblačil in prevoznika. Pravi, da je bilo kar naporno.