ULTRAMARATONEC TUDI V MOJIH ROKAH

Knjiga Ultramaratonec je padla tudi v moje roke in še hitreje skozi njih.

Neverjetno kaj zmore človeško telo. Le kje so meje in kako jih doseči?

Ali je to:
- z vztrajnostjo
- s količino
- s prehrano
- z motivacijo
- ali z kombinacijo vsega po malem

..ne vem. Prepričana sem, da vsak najde svoj način, ki ga vodi po raziskovanju lastnega telesa in njegovih meja.

Tukaj je nekaj odlomkov iz knjige:

… Privadil sem se na življenje v visoki družbi, privilegije in zajeten sveženj ugodnosti. Dobrote so prihajale in moja prihodnost je bila videti rožnata. Vendar nisem mogel prezreti nadležnega občutka, da nekaj manjka. Premikal sem se hitro, v to sem bil prepričan, toda ali sem šel naprej? Potreboval sem neki namen in jasnost – in morebiti pustolovščino.

… tisti trenutek sem se zavedel, da zapravljam svoje življenje. Ujet v pasti korporativnega sveta sem stvari, ki so zares pomembne – prijateljstvo in raziskovanje, osebnostna rast in občutek smisla – zakril s služenjem velikih količin denarja in kupovanjem dobrin. Hlepel sem po kraju, kjer bi lahko raziskoval naravo in svoje sposobnosti, stran od službene pisarne v službeni stavbi v velikem mestu s prenatrpanimi supernakupovalnimi centri in ljudmi, ki me sodijo po avtu, ki ga vozim.

…tako sem zopet postal tekač. V eni noči sem se spremenil iz pijanega japijevskega bedaka v znova rojenega športnika. V obdobju velike praznine v svojem življenju sem moč poiskal v teku. Zaslišal sem klic in šel k luči.

…ne morem se spomniti niti enega, ko bi se po teku počutil slabše kot pred njim… Opazil sem tudi to, da je preprostost teka zelo osvobajajoča. Moderni ljudje imamo praktično vse, kar si lahko zaželimo, a to nas vse pogosto ne zadovolji. »Stvari« ne prinesejo sreče. Nekaj najlepših trenutkov sem doživel med tekom po cesti, s parom športnih copat na nogah in oblečen v kratke hlače. Tekač ne potrebuje veliko. Thoreau je rekel, da človekovo bogastvo temelji na tistem, brez česar lahko živi. Mogoče z zmanjševanjem potreb dejansko dobimo več.

… Večina sanj umre počasne smrti. Spočete so v trenutku strasti, v pričakovanju neskončnih možnosti, a pozneje pogosto opešajo in izgubijo srčnost, s katero smo jih sledili ob njihovem rojstvu. Počasi in komaj opazno se sanje začnejo izmikati in postanejo nekaj bežnega. Ljudje, ki pustijo svojim sanjam umreti, postanejo pesimisti in ciniki. Mislijo da so s sledenjem svojim sanjam zapravljali svoj čas in predanost. Čustvene brazgotine ostanejo za vedno. »Tega ni mogoče narediti«, govorijo ko jim zaupaš svoje sanje. »To se ne bo nikoli zgodilo.«.

…Tekači so pravi ljudje. Ne tečejo zaradi denarja ali priznanja, to počnejo iz strasti. Večina hodi v službo, da lahko plačujejo račune; tek je zanje delo iz ljubezni. Ultratekači gredo še stopnjo više.

… Življenje ni popotovanje do groba z namenom, da bi tja prispel varno in z dobro ohranjenim telesom, ampak to, da bočno zdrsneš, se temeljito izrabiš, popolnoma izčrpaš in glasno izjaviš: »VAU!! Kakšno doživetje!«

Več zanimivih misli se skriva v knjigi.