NEDELJA

Ker sem v tej deževni in hladni soboti za silo pogospodinjila, spekla sveži kruh, naredila sladico, oplela vrt in uredila poslednjo rožno gredico, sem danes z lahkoto in brez slabe vesti prepustila kuhinjo moški ekipi in zajahala svojega belega jeklenega konjička (brez grive).

Dan oz. dopoldan je bil prekrasen za daljšo kolesarsko turo. Mahnila sem jo čez Kozjak med gozdove in pašnike na katerih so pičivale krave in me začudeno opazovale, ko sem brzela mimo njih. Zatem sem se spustila v Kungoto in se tam zavihtela preko Šentiljskih goric, med skrbno obdelane vinograde in prekrasne poglede na okolico. Padla sem direktno v Šentilj, se ponovno umaknila z glavne ceste in zavila proti Ceršaku in naprej skozi Sladki vrh, na Trate in po neskončni ravni cesti, kateri ni in ni bilo konca proti Lenartu.

 

Z Lenarta me je stara cesta peljala do Pesnice, kjer sem še zadnjič zagrizla v breg, čez Malečniško vinsko cesto in skozi Malečnik odgalopirala direktno v Maribor in naprej v Ruše.

Prelepa tura, zrak pa po sobotnem dežju taaako čist in taaako fino svež. Kar letelo je in nabralo se je preko 90 km.

Škoda, da sem pustila fotoaparat doma, ker so bili razgledi res lepi. A namen in cilj današnjega treninga je bil povsem drug. In uspelo mi je! Jeeee!

 

Uspelo mi je nekaj, kar mi do sedaj še ni. Mogoče se bo komu zdelo smešno ali banalno a zame je to velik dosežek. Celotno turo, od prvega do zadnjega kilometra sem prevozila v najtežjih petih prestavah, kar pomeni, da nisem niti enkrat samkrat na sprednjem zobniku prestavila iz ta velikega na malega. Ej sem se parkrat kar namatrala, a prilezla sem na vse hribčke.

In zakaj takšno mučenje same sebe? Razlog je preprost. Ker tako v teku, kot pri kolesarjenju v breg lezem kot polž in "crknem" že ko samo zagledam vzpon. In si grem že sama sebi na živce. In zato sem se odločila za sankcije. In tako sedaj na pune letam v breg, pa kolesarim v najtežjih prestavah. Ni hudič, enkrat bo že zlaufalo.

Ko pa sem se pred večer odpravila še na dolgi tek s prečiščenim in svežim pogledom na Kozjak, se mi je najprej zdelo kakor da noge niso moje, kakor da vlečem za sabo dve deski obloženi s svinčenimi utežmi. Šele po dobrih 12-tih kilometrih sem se dodobra sestavila.

Lep dan je bil!