DOMAČA DARILA - pletene rokavice

Tako, leto je naokoli in tudi darila so razdeljena. Če sem darila pričela razdeljevati s pleteninami, pa naj tako še zaključim.
Kot zadnje so pod smreko romale pletene rokavice. Za mlado in staro. Enaka vzorec, trije različni barvni odtenki, s kitko na sredini.

ZA RUTH

Pogrešali bomo tvoje rožice.

Pogrešali bomo tvoje sokce.

Pogrešali bomo tvoje kalčke.

Pogrešali bomo tvoje gore.

Predvsem pa bomo pogrešali tebe in tvojo neskončno pozitivno energijo.

DOMAČA DARILA - bazilika

Letos je bilo bazilike krepko manj kot lani, a nekaj malega mi je le uspelo posušit. Količina je zadostovala za dva majhna kozarčka. 

Mmmmm, kakšno dišeče darilo! Tisti, ki ga bo znal pravilno porabiti, bo prav prijetno izboljšal okus svojim jedem.

DOMAČA DARILA - iz domače shrambe

Letos smo nekaj krat zavili tudi v gozd. Obdarila nas je sreča in pred nos se nam je nastavilo tudi nekaj jurčkov. 

Posušeni so romali v majhne  kozarčke. Posušenim gobicam je družbo delal domači čaj, prav tako zapakiran v steklen kozarček.

DOMAČA DARILA - okusni likerji

Tudi tale darilca spadajo med vsakoletno klasiko. Domači likerji v ličnih stekleničkah. Letos je bila vsebina naslednja: divja češnja, oreh in jegermeister. 

Res je, da vsega tega nisem delala sama, je pa narejeno doma - babica servis. Pa saj vsega res ne zmoreš sam.

DOMAČA DARILA - marmelada

Na vrsto je prišlo tudi že tradicionalno darilo izpod mojih rok. To so domače marmeladice. Napolnila sem majhne kozarčke in jih za tole priložnost zavila v prozoren celofan papir. 

Nastala so takšna darilca.

DOMAČA DARILA - dišeča sivka

Že poleti sem porezala odcvetelo sivko, jo posušila in "osmukala" cvetove. Shranila sem jo v stekleni kozarček in uporabila za božično darilce.

Za malo denarja sem kupila tri majhne škatlice v barvi sivek.

Škatlice sem napolnila s posušenimi cvetovi. Mmmm, kako to diši, pa še molje odganja.

Škatlice sem zavila v prozoren celofan papir in jim dodala napis.

DA BODO OMARE LEPO DIŠALE.

BOŽIČNI POHOD NA PEČKE

Malo se umiri sem si rekla, oblekla trenerko, obula pohodne čevlje, v nahrbtnih vrgla bidon s pijačo in kos pehtranove potice in se podala peš na Pečke.

Vse je šlo kot po maslu, sledila sem oznakam in tablam, a glej ga zlomka ... do Pečk nisem prišla.

Najprej me je smerokaz napotil po srčni poti skozi gozd. 

Sledila sem oznakam.

Na Dobnikovem križu sem bila še na pravi poti.

Tudi tale smerokaz, ko moraš sredi goše zaviti levo, sem našla. 

Na čase sem se počutila kot v pragozdu. Kaj pri nas noben ne potrebuje lesa? Dravesa kar ležijo eno čez drugo v gozdu.

Ker markiranih oznak več ni bilo, sem sledila shojeni poti in se prebijala preko podrtih dreves in vejevja. 

Saj nisem vedela točno kje sem. A pot je bila široka in shojena. Prepričana sem bila, da se ne morem izgubiti in da bom nekam že prišla. 

In res. Nekam sem  prišla, a ne na Pečke, temveč na Martnico. Kar je čisto mimo. No, ampah kljub "totalno" zgrešeni poti, je bil namen dosežen. Šla sem na pohod in to je to. Smer v končni fazi niti ni bila toliko pomembna, glavno je, da sem bila na svežem zraku in da sem se fajn razhodla. 

Ha, ha, ha. Sem pa se nasmejala sama sebi.