DOLGI TEK Z ZAVIHANIMI ROKAVI

Ko sem včerajšnji dan preživela med lonci, palnim strojem in kratkim raztekom, sem danes z največjim veseljem kuhinjo prepustila našemu najmlajšemu kuharskemu mojstru, ter se podala na prvi bolj resni dolgi tek.

Že doma sem ugotovila, da je zunaj skoraj pomlad, a da je takoooo toplo, si nisem mislila niti v sanjah. Ej, kako sem uživala! Čeprav so mi v glavi odzvanjali Sašotovi napotki: "Teci počasi! To je dolgi tek, ki mora biti reeees počasen. Nobenega "turiranja". In če želiš lahko vmes tudi hodiš.", je letelo kot namazano. Zdelo se mi je, da kar lebdim nad cesto.

Hja, samo da posije sonček in se temperatura dvigne nad 10 stopinj, že postane tek ena sama uživancija. A kar je najboljše - doma nas je čakala slastna Jernejeva lazanja. Tooo je teknila. Matiji in Sašotu po becikliranju, meni po teku. Njam.

In.... zunaj že cvetijo trobentice in marjetice, izpod listja pa že kukajo tulipani in žafrani. A ste opazili?