KJER SO TEKMOVANJA GLAVNA MOTIVACIJA

Tekmovalni duh se skriva v vsakem izmed nas. Kadar nadaljujemo s tekom, ta duh slej ko prej pride na površje. Če imamo stvari pod kontrolo, je lahko tekmovalni nagon dober motiv, saj smo bolj motivirani za dober trening in skušamo doseči več kot sicer. Toda pri večini tekmovalnih tekačev je namesto pozitivnih učinkov, ki jih prinaša tek, najpomembnejši motiv doseganje ciljev.

Tekmovalec si takrat, kadar načrtuješ tek glede na tekmovalne cilje. Vse se prične zelo nedolžno. Po nekaj tekmah se začneš spraševati, kako hitro si sposoben teči, če resno treniraš. Še preden se zaveš, že si ujet v želji teči hitreje, namesto da bi v teku užival.

Vsi rekreativni tekači ne pridejo do te faze. Nekateri preprosto ostanejo rekreativci, medtem ko gredo drugi direktno v tekmovalno fazo. Če ugotovimo, da smo obsedeni s tekmovanjem, je nekaj dejavnikov, ki jih lahko pričakujemo:

Na začetku nas tekmovalni duh navdušuje in nagrajuje.

Zaradi večje količine treningov so naši rezultati boljši. Preberemo vse o treningu, raztezni vadbi, prehrani, itd. postanemo neke vrste "strokovnjak" na vseh področjih. Odkrivamo nove tehnike treninga, ki jih je potrebno preizkusiti. Na koncu ugotovimo, da so si nekatere tehnike popolnoma nasprotujoče.

Naš tekmovalni duh raste, mi pa smo vedno bolj negotovi. Vsakodenvnih tekov ne cenimo več po njihovi lastni vrednosti, ampah razmišljamo le o tem, kako dobro se bomo pripravili za naslednjo tekmo in kako izboljšati tekmovalni čas. Izpustiti en trening pomeni izgubiti tekmo.

Občasno tečemo sami, toda pogosto se pridružimo manjši skupini boljših tekačev in treniramo z njimi, vendar na koncu se bo vsak tek spremenil v tekmo. Tekli boste v tempu za z"mago", ali pa se bodo morali drugi za "zmago" krepko potruditi. Vsaka tekma bo postala izziv za novi osebni rekord.

Kar naenkrat ugotovimo, da nas je tekmovalni duh popolnoma nadvladal. Če majhna razdalja prinese majhen napredek, potem večja razdalja prinese vse večji napredek. Kljub temu, da smo pogosto brali o tem, da vsakdo med treningi potrebuje počitek, se nam zdi, da smo mi posebni primer in da ne potrebujemo toliko počitka. Pojavila se bo konstantna utrujenost in težave s spanjem. Postanemo razdražljivi in naporni za družino in prijatelje. Posledica pretiravanja so poškodbe, balezen ali izčrpanost, zaradi česar ne želimo ali pa ne moremo več teči.

Na tej točki se nam zazdi, da nas je telo izdalo. Napredek dosežen v preteklih mesecih ali letu se izniči, telesna kondicija postopno izginja in naši cilji splavajo po vodi. Mislieč, da nas je telo ukanilo prehitro pričnemo s ponovnim treningom, kar pa težave le še poslabša in prihaja do novih poškodb.

A ko frustracije minejo, se najverjetneje ponovno vrnemo k teku, pri čemer upamo, da smo se iz te lekcije kaj naučili. Na srečo ne gredo vsi tekmovalci skozi takšne ekstreme, da bi vse to izkusili na lastni koži. Na tekmo je potrebno prebroditi utrujenost in bolečino, da dosežemo osebni rekord, ki je že sam po sebi nagrada, hkrati pa nas navdihuje tudi na drugih življenskih področjih. Skrita moč, ki je nismo nikoli uporabili leži zakopana v vsakemi izmed nas, z različnimi izzivi na tekmovanjih pa takšna moč pride na dan. Tekmovanje je lahko zato neke vrste poslanstvo, s pomočjo katerega odkrijemo svoje notranje rezerve. Istočasno pa lahko ugotovimo, kje so naše meje. Skozi naprezanje in bolečino odkrivamo nekaj več o biti, ki se skriva v nas: učimo se na svojih napakah in gremo naprej, novim zmagam naproti.