MARATON IN JAZ

Do sedaj sem spravila pod streho štiri maratone, kar pomeni, da sem štirikrat prestopila štartno linijo in prav tako štirikrat pritekla v cilj. Bolj ali manj utrujena in bolj ali manj zadovoljna.

Zakaj in kako na maraton?

Pričelo se je pred pred dobrimi petimi leti na začetku. Obula sem tekaške copate in se podala na cesto. Bilo je težko in bila sem prepričana, da sem s svojo kariero tekačice končala. A trma je naredila svoje in tek je postajal moja navada. Ne bom pozabila, kako sem bila ponosna sama na sebe, ko sem prvič v življenju pretekla 6 kilometrov. Takrat se mi je to zdel strašanski podvig.  In vztrajala sem dalje in tekla zase in za svojo dušo. Tekme me niso zanimale in prepričana sem bila, da se jih nikoli ne bom udeleževala.

Potem pa je lepega dne Sašo pred mene vrgel nov izziv: "Prijavi se na 10 kilometrsko razdaljo na Ljubljanskem maratonu, pa dobiš plan, po katerem boš zagotovo odtekla pod eno uro." Čulo se je takooo mamljivo in ker sem bila radovedna sem ugriznila.

Prijavila sem se na svojo prvo tekmo, dobila plan in 10,5 kilometersko razdaljo odtekla v 56 minutah.

In tako je šlo naprej. Naslednje leto je bil postavljen novi izziv. Odteči 21 kilometrov pod dvema urama. Tudi to mi je uspelo in potem se dobila voljo. Tekla sem in tekla, tekmovala in dosegala vedno boljše čase. A prepričana sem bila, da 21 kilometrske razdalje ne bom presegla.

A po slabem letu in pol sem že razmišljala o maratonu. In lepega dne je padla odločitev: moj prvi pretečeni maraton bo Ljubljanski z enim pogojem. In ta je bil: Maraton bom pretekla krepko pod štirimi urami, ali pa sploh ne bom štartala.

In je krenilo. Prijavila sem se na tekmo, dobila plan in pridno izpolnjevala domače naloge. V jeseni 2010 sem stala na štartni liniji svojega prvega maratona.

Prvega nikoli ne pozabiš.
Pred tekmo nisem imela pojma kaj me čaka, vedela sem le, da ga bom pretekla. Ooo, tudi to sem vedela, da ne bo lahko in da se tekma prične šele na 35 kilometru. In tako je tudi bilo. Ker nisem dovolj pila, so se pričeli kazati znaki dehidracije, napadle so me želodčna težave in krči v želodcu. Komaj sem se privlekla do cilja, a odstopila nisem. Čez dva meseca sem že imela novi cilj. Odteči maraton v Trevisu.

Polomija na celi črti
Na prvi spomladanski maraton sem se podala v Treviso, na popolnoma ravninsko progo, kjer se teče le v eno smer, kar mi je v posebno veselje. Kljub vestno izpolnjenem tekaškem planu, sem na štart stopila takooo utrujena in popolnoma brez volje. Pognala sem se skozi štart, prvih 18 kilometrov nekako izdržala, potem pa je tempo le padal in padal. Ni in ni šlo. Tekla sem vedno počasneje, na koncu sem imela v glavi le, da se "privlečem" od ene do druge okrepčilne postaje, se napijem in nadaljujem do cilja. Vzroka slabega rezultata - pomanjkanje železa.
A volje mi ni zmanjkalo. Imela sem odlično bazo. Privoščila sem si dva meseca pavze in nato nadaljevala tekaško sezono. Jeseni sem ponovno stala na štartu maratona. Tokrat v Dresdnu.

Vloženi trud se je obrestoval
S takšno lahkoto, kot sem pretekla ta maraton, bi si želela preteči prav vsakega. Dobra pripravljenost, lepo vreme in idealne temperature, so pripomogle k temu, da so kilometri kar tekli in tekli in naenkrat sem bila na 40-tem in nato že v cilju. Z odličnim rezultatom in odličnim počutjem. Navdušena sama nad seboj in polna novih izzivov, sem se tako znašla na štartu jubilejnega 25. Beograjskega maratona.

Zadeti ob zid
Sama tega še nisem doživela in upam, da ne bom nikoli. Pravzaprav sem prepričana, da če predno in redno treniraš in na treningih odtečeš dovolj kilometrov se ti to ne more zgoditi. Ker,... maratona se pač ne da odteči kar tako. Potreben je trening in to je to. In kadar treniraš za maraton, načrtuješ tudi ciljni čas, kar pomeni, da tudi veš v kakšnem tempu bi moral oz. si želiš teči. Pomembno je le, da se na začetku ne zaženeš - začneš v svojem tempu in ga stopnjuješ proti koncu, če se da.

Psihična priprava na maraton
Posebnih psihičnih priprav pred maratonom ne izvajam. Ko se za nekaj odločim, vem da bom stvar izpeljala do konca, čeprav včasih ne vem točno kako. Do sedaj sem na vsaki tekmi prestopila tako štartno kot ciljno črto, pa čeprav nekatere s slabšim rezultatom. A kaj hočeš. Takšno je življenje. Polno vzponov in padcev in tako je tudi v teku. Včasih gre, včasih pa ne. Jaz se za to ne sekiram, sem pa vesela, kadar mi uspe dober rezultat. Saj zato se trudim in treniram, a ne?