Začnimo počasi.
Star pregovor pravi, da za vsako sekundo, ki jo prehitro pretečemo na km v prvem delu tekme, tečemo vsaj dve sekundi počasneje na koncu. Telo bo bolj učinkovito, če se pred tekmo dobro ogrejemo. Delo mišic, tetiv in sklepov je po 10 - 20 minutnem ogrevanju učinkovitejše.
Tecimo v enakomernem tempu.
V primeru, da je proga popolnoma ravna in dan brez vetra lahko tečemo v enakomernem tempu. Vendar večina prog ima klance in večino dni vsaj malo piha. V klanec tečemo z enako obremenitvijo kot po ravnini, torej v hrib počasneje, dol pa hitreje. Isto velja tudi za tek v vetru, čeprav v teku proti vetru ne bomo uspeli nadoknaditi vsega izgubljenega.
Pazimo na vročino.
Večina tekačev upočasni tempo že pri 13 stopinjah. Pri 18-tih pa se že mučiji. Seveda se telo lahko adaptira na vročino in lahko ta prag nekoliko dvignemo, toda pri 24 stopinjah ne moremo teči tako hitro kakor pri 10-tih. Velik problem je tudi visoka vlažnost. Teči v vlažnem vremenu je tako, kot bi se pokrili z mokro deko. Izhlapevanje in potenje je zelo slabo in telo se zato močno segreje.
Pazimo pri teku s hriba.
Pozorni moramo biti na ritem in tempo po teku s hriba. Pozorno moramo spremljati svoj čas naslednji kilometer ali dva in se prepričati, da ne bi nezavedno tekli prehitro.
Pospeševanje tempa med tekmo.
Odstopanje od konstantnega tempa v kateri koli fazi teka, je lahko pogubno. Izkušeni tekači se včasih poslužujejo hitrih pospeškov med tekmo, da pridobijo psihološko prednost. Smisel takšnega pospeševanja je prehiteti nasprotnika in ga prisiliti, da le-ta potroši dodatno energijo. Toda tekač, ki pospešuje, tvega, da ima nasrotnik več kondicije, ali pa ga skuša le demoralizirati tako, da preide v vodstvo. Takšno pospeševanje med tekmo se je izkazalo kot neučinkovita poraba energijski zalog, zato tega povprečnim tekačem ne priporočajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar