Malo pred sedmo uro zjutraj smo pobasali svoje tekaške stvari in se napotili proti štartu, ki je bil 40 km oddaljen od Benetk.
Štartali smo v majhnem mestecu Stra blizu Padove, od koder je trasa potekala vzdolž slikovitega kanala rečice Brenta - "Riviera del Brenta". Proga nas je za tem vodila skozi predmestje Bentek, in skozi največji park v Evropi - Parko San Giuliano. V osrčje Benetk nas je vodil 4 km dolg Most Svobode - Ponte della Liberta, od koder smo preko številnih majhnih mostičkov , mimo trga svetega Marka in Doževe palače pritekli v cilj.
Ob osmi uri zjutraj je termometer na štartu kazal 11 stopinj, izza oblakov pa je pričelo kukati prvo jutranje sonce. Ooo, seveda je veter žgal že od ranega jutra. Le kdo bi si mislil, da se bo že čez pol ure vreme preobrnilo popolnoma v drugo smer. Oblekla sva kratke hlače in majico s kratkimi rokavi in se podala na štart. A kot sem rekla, že čez 20 minut, se je nebo zaprlo in pričelo je deževati.
Ob 9 uri in 15 minut nas je pok pištole pognal preko štartne linije. Vedela sem da bo težko, a da bo tako težko si nisem mislila niti v sanjah. Temperatura se je krepko znižala, dež je neusmiljeno padal vso pot, a najhujša je bila burja, ki je v sunkih pihala s hitrostjo več kot 50 km/h. Zavetrje skora ni pomagalo, saj je veter neusmiljeno od štarta do cilja butal v glavo, včasih pa je kakšen sunek udaril tudi z boka.
Takoj mi je postalo jasno, da ni dan za postavljanje rekordov. Bolj kot tek je bila borba za preživetje. Tekli smo in tekli, ter se borili z vetrom. A najhuje nas je dočakalalo na 34-tem kilometru, ko smo se podali preko 4 km dolgega mostu Liberta v Benetke. To se ne da opisati, to moraš enostavno doživeti. Močan bočni veter, nas je premikal levo in desno po cesti. Tako je pihalo, da je od časa do časa zaradi sunka vetra leva noga butnila v desno. Oooo, mnogo tekačev na mostu ni teklo, temveč hodilo.
Na 38-tem kilometru nisem več čutila ne rok ne prstov na nogi. V trenutku me je po celem telesu spreletelo - oblil me je nepopisni mraz. Samo 4 km še, to boš pa ja zdržala sem si rekla, stisnila zobe in se vzdolž obale čez visoke luže in preko številnih mostičkov podala do cilja.
Kljub groznim razmeram, mi je uspelo ponoviti lanski rezultat. Maraton sem odtekla v času 3:20:40. in zasedla 20-to mesto absolutno in 3. v kategoriji. Kar pa sploh ni slabo.
A morali bi nas videti v cilju. Pobrali smo vsak svojo vrečo s suhimi oblačili, ter se podali v slačilnico. A groza! Od mraza nisem mogla ne razvezati vreče, kaj šele da bi se preoblekla. Ženske v slačilnici smo se tako tresle, da so nam morale na pomoč priskočiti prijazne organizatorke, ki so poskrbele, da smo odvrgle mokre cunje in se ponovno znašle v suhih.
Ooo, saj sem vedela, da bom v cilju brez energije in da me bo zeblo, a da me bo tako treslo še slabo uro po prihodu v cilj, si nisem mislila niti v sanjah.
Ja, res je. Tokrat sem naredila eno veliko napako. Premalo sem se oblekla. Zaradi jutranjega vremena sem v avtu pustila rokavček in rokavice. Ej, kako prav bi mi prišle tokrat na teku. A tako je to v življenju. Z vsako novo dogodivščino se tudi nekaj novega naučiš, a ne?
In nekaj vem zagotovo. Maratona v Benetkah ne bom pozabila nikoli. Dogodivščina bo za vedno ostala zapisana v mojem spominu.
Gadno! Dobri ste!!
OdgovoriIzbriši