Sobote so mnogokrat tekaško obarvane, današnja je bila v znamenju velikega teka. Jutranje urice sem zapolnila s cestnim tekom in ker sem imela še par opravkov v Mariboru, sem tja kar odtekla.
Kar nekaj teh belih oštevilčenih kamnov sem pozdravila, saj me je pot na začetku vodila ob železniški progi, po kateri v sobotah ni prometa.
Kar nekaj teh belih oštevilčenih kamnov sem pozdravila, saj me je pot na začetku vodila ob železniški progi, po kateri v sobotah ni prometa.
Zavila sem na poljsko pot, odmaknjeno od prometa. Računala sem da bo shojena od popoldanskih sprehajalcev, pa sem se uštela. V snegu so bile vidne le stopinje od zajčkov in drugih malih živali. O človeških stopinjah ne duha ne sluha.
Nekje na pol poti me je cesta vodila skozi majhen gozdiček.
Po urci teka sem se bližala koncu.
Prečkala sem Studenško brv, odtekla še par sto metrov in končala jutranje vdihavanje svežega zraka.
Na hitro sem skočila po obveznih opravkih, medtem pa je Sašo končal s treningom na bazenu. Pri babi in dediju sva pobrala še Matijo in že smo hiteli proti domu, skuhali kosilo in kaj kmalu za tem sva že imela v avtu tekaške smuči.
Na Pohorju pa pravljica.
Snežne skulpture levo in desno, spredaj in zadaj.
Ves čas sva tekla tik pod vrhom oblaka. Toliko, da sonček ni in ni uspel pokukati skozi.
Vendar na grebenu, ...., par sto metrov, par minut, le kratek čas. Soooonce in modro nebo.
Se je izplačalo.
Odbrzela sva v dolino, saj je mene pot vodila še enkrat pod Pohorje. Tokrat s pležuhom. Peš do trikotne jase in spust v dolino. Dvakrat. Kot mali otroci.
Ni komentarjev:
Objavite komentar