MRAČNO, TUROBNO IN TEMAČNO, PA VENDAR KAKOR V PRAVLJICI

Na mojih tekaških turicah me pot velikokrat odpelje kar od doma in po cesti proti Šumiku. Pot vodi ves čas navkreber, tako da se v eno smer fajn zašvicaš, v drugo pa toliko bolj ohladiš.

Vendar na vse pozabiš, ko se ti približa vonj gozda, trave in šumečega potoka Lobnica, ki ti ves čas poje svojo žuborečo pesmico.

Potoček pridno žubori.

Kar nekaj lesenih klopi je ob cesti. Vse so prazne in zasnežene.

Na tem delu imam vedno neprijetni občutek. Je tako temačen in osamljen. In iz gozda se čuje kakor, da se nekaj premika. Vedno pomislim - Kaj če me kdo napade?

Tudi smrekice so prekrite s snežno odejo.

Takšna nastane slikica, če pozabiš zapreti usta, medtem ko fotografiraš - vidi se moja sapa.

Nisem bila dolgo, vendar sem se domov vrnila v trdi temi.