Ali ste vedeli, da je pri naših severnih sosedih, dobre pol ure vožnje iz okolice Maribora, konec julija organiziran takoooo lušten tek? Imenuje se Rimski tek.
No, tudi jaz tega do pred nekaj tedni nisem vedela, ko sem slučajno pri brskanju po internetu padla na njihovo spletno stran. Prireditev je organizirana popoldan. Tečejo pa se tako otroški teki, kot rekreativni tek, 10-ka in pol maraton. Štart zadnjih dveh je šele ob 20.15.
Tek me je takoj pritegnil. Nekaj malo drugačnega. V duhu rimskih izkopanin. Organizatorji pa oblečeni v rimske kostime.
Pa sem se prijavila. Na ta zadnjo razdaljo - polovičko. In dnevi so takooo hitro zleteli, in že je bil tukaj 24. julij. Sobota. Hladen in deževen dan. Pravo nasprotje predhodni neznosni vročini. In sem šla. Tokrat sama, samcata. Sašo se je odpeljalo na morje po Matijo, sestra je sodila na plavalni tekmi v Ravnah, Jernej pa,..., saj veste, za fatna 13-tih let se pa ja ne spodobi, da bi z mamico potoval okrog po svetu. Pa še na tekaško prireditev. Le kaj naj si tam počnem, me je vprašal, ko sem mu ponudila, da me spremlja.
Dve uri pred štartom sem parkirala na ogromnem parkirišču, dvignila štartno številko in čip, se razgledala malo naokrog (prelepa pokrajina in vse takooo urejeno), ter se zavlekla nazaj v avto. Deževalo - lilo je namreč kot iz škafa. In sploh ni kazalo, da bo tega dežja sploh še kdaj konec.
Tokrat prvič nisem in nisem bila ta-prava. Tisto pravo tekmovalno razpoloženje se kar ni hotelo naseliti v mojo notranjost. Priznam, reees sem bila utrujena. In reees mi je tokrat prvič telo vrnilo milo za drago. Ni in ni se zalaufalo. Kriza v nogah se je začutila že po prvih sedmih kilometri. V ritem sem prišla šele po prvem krogu, torej po desetih kilometrih. A glej ga hudiča, takrat pa me je zvilo v želodcu. Prvič sem doživela kako izgleda tek s skakanjem v grmovje, pa s krći v želodcu, pa ko bi lahko pospešila, pa nisem mogla, ker me je ponovno zvilo, pa je bilo treba spet v grmovje, ...., v glavnem si v začaranem krogu. Na koncu me dež sploh ni motil. V bistvu še sreča, da je deževalo, ker če bi bila takšna vročina kakor prejšnji dan,... tokrat res ne vem če bi prišla do konca.
A kljub vsemu, prišla sem do cilja in tudi domov sem se uspela pripeljati. In tek je bil fuuul lep. Večji del po gozdni poti, pa med koruzo in skozi park. In ker je bil nočni, je bila vsa trasa osvetljena z baklami. lučkami in svečami. Res prelepo. In kakšna organizicija! V nulo poštimano. Kilometrske oznake na 500 m, navijači ob celotni progi, vodnih postojank dovolj,...., ni kaj, sem navdušena!
...in, ... drago telo, sporočam ti, da bom tokrat resnično upoštevala tvoje opozorilo, te pustila par dni pri miru in ti ponudila priložnost, da se odpočiješ. Potem pa naprej. S polno paro in v duhu uživanja.
