POGOVOR O ŽIVLJENJU

Iz knjige Pogovori (Janez Drnovšek)


Kako naj živimo?
MIrno in brez strahu.

Pa znamo tako živeti?
Ne vedno. Preveč smo ujeti v svoje vzorce.

Kaj to pomeni?
Da živimo mehansko, po inerciji, v življenskih vzorcih, ki smo si jih ustvarili. Posnemamo druge ljudi in sprejemamo njihove vzorce, ne da bi se vprašali o njihovem smislu.

In takrat ne živimo prav?
Takrat ne ustvarimo nič novega, nič drugačnega. Le ponavljamo stvari iz dneva v dan.

Kaj pa, če so naši vzorci dobri?
Če so rutinski, in vzorci so, ne morejo biti dobri. Mehansko, rutinsko življenje pomeni, da se ga v resnici ne zavedamo, da smo le napol prisotni. Življenje se vrti v prazno.

Tudi če delamo pomembne stvari?
Seveda, takrat je škoda še večja, če delamo mehansko, rutinsko, brez pravega zavedanja. Delamo tisto, kar se od nas pričakuje, tisto kar delajo drugi. V resnici pa se ne zavedamo kam naši vzorci vodijo in da morda z njihovim ponvaljanjem delamo veliko škodo.

Naši pridobljeni vzorci so torej glavna težava?
Tako je, glavna težava je rutina, inercija, ponavljanje brez pravega zavedanja.

Torej se moramo znebiti starih vzorcev delovanja in razmišljanja?
Izstopiti moramo iz vsakodnevne rutine, iz življenja brez zavedanja.

Ampah saj smo uspešni pri svojem delu, materialno smo preskrbljeni, naš družbeni položaj je ugleden. Kar se je dalo doseči v življenju, smo dosegli!
To je najpogostejši vzorec razmišljanja in delovanja. Ujeti smo vanj in ne moremo ga preseči.

Pa zakaj bi ga presegli, če je ta vzorec uspešen?
Zato, ker nas omejuje v zavedanju. Pomembne stavri se začnejo šele okraj tega vzorca.

Katere pomembne stavri? Kaj pa še lahko dosežemo?
MIrno življenje.

Mirno življenje? Pa saj ga že imamo.
Nimamo.

Kako nimamo? Saj smo dosegli vse, kar smo hoteli, vse, za kar smo si prizadevali.
Saj v tem je tažava. Preveč smo si prizadevali.

Imamo vse, kar imajo drugi, morda še več. Kaj naj bi še hoteli?
Mirno življenje.

Mirno življenje? Saj naše življenje je mirno.
Pa ni.

Kako ni?
Ke je pono skrbi in strahov.

Vsakogar kaj skrbi ali ga je česa strah, to je normalno, mar ne?
To je normalno v takšnem življenjskem vzorcu.

Ali obstaja življenje brez skrbi in strahu?
Obstaja, a le zunaj življenskih vzorcev.

Kaj to pomeni?
To pomeni, da ne smemo živeti mehansko in po inerciji, s ponavljanjem vzorcev.

Če si prizadevamo za uspeh, živimo mehansko po inerciji?
Tako je.

Saj uspeh ni zagotovljen in moramo zanja marsikaj storiti. Po inerciji?
To je inercija v razmišljanju in delovanju. Vsi ponavljajo tak vzorec.

Ampah za uspeh se moramo zelo potruditi. To sploh ni poreprosto kajne?
Res je, zelo se moramo potruditi. V tem je tudi težava.

Kako to? Saj brez truda ni supeha.
Težava je trud, težava je prizadevanje.

To je težko razumeti. Brez prizadevanja ne bomo nikamor prišli, nič dosegli.
Nekaj bomo že dosegli.

Kaj le?
Mirno življenje.

Pa kaj nam bo mirno življenje brez uspeha?
Kaj pa nam bo uspeh brez mirnega življenja?

Imeli bomo vse, kar šteje: denar, kariero, ugled. Ta to se že splača truditi, mar ne?
Ne bomo pa imeli mirnega življenja brez skrbi in bojazni.

Ampah če ne bomo imeli denarja za preživetje, bomo bolj težko mirni.
Res je.

No torej?
Ni pa nemogoče.

Lahko smo mirni, četudi ne bomo imeli dovolj za preživetje?
Če smo res mirni, nas nobena stvar ne spravi iz tira.

Kaj pa skrb za preživetje, strah pred izgubo življenja? 
Tudi strahu pred izgubo življenja ne občutimo, če smo res mirni.

Pa saj to ni mogoče! Za kaj pa naj nas skrbi, če ne za življenje?
Za nič, saj ravno v tem je bistvo.

Kako to mislite?
Če nas je strah za življenje, nas ni strah nič drugega. Prav nič nas ne skrbi.

Ampah če izgubimo življenje, nima nič več smisla in nas nič več ne skrbi.
Kdo pravi, da bomo kar izgubili življenje?

Če nas ni strah zanj?
Če se ne bojimo za življenje, še ne pomeni, da ga bomo kar izgubili. Ravno nasprotno, tisti, ki se zelo bojijo zanj, ga navadno prej izgubijo.

Ampah če nas ne skrbi za preživetje in se ne trudimo zanja, za denar, potem ne bomo preživeli?
Če nas ne skrbi za preživetje, še ne pomeni, da ne bomo preživeli. Le skrbi smo se otresli.

Če nas ne skrbi za preživetje, se ne trudimo zanj, torej tudi denarja nimamo?
Če nas ne skrbi in se ne trudimo, to še ne pomeni, da nečesa ne bomo imeli. Le skrbi in bojazni nimamo.

Pa saj nič ne pride samo od sebe!
Če smo mirni in brez bojazni, se stvari vedno nekako uredijo tako, da je prav.

Malo se je le treba potruditi.
Kdo pa pravi, da bomo sedeli križem rok in lenarili? Seveda bomo dejavni, le nič nas ne bo skrbelo in ničesar nas ne bo strah.

Ne bo nas strah za delovno mesto?
Ne bo. Če nas je česa strah, se tisto pogosto še prej zgodi. Skrb in strah prav nič ne pomagata, ravno nasprotno. Če smo zaskrbljeni, smo napeti in krčeviti, zato še prj naredimo kakšno napako.

Ampah če se ne bomo gnali, da bi dosegli še več, da bi bili boljši, ne bomo uspešni, mar ne?
Če se ženemo za nečim, potem nismo mirni.

Ampah potem nismo boljši, nismo uspešni, nimamo tistega kar bi lahko imeli?
Hočete reči, da nimamo skrbi in bojazni?

Niamo toliko denarja, takšnega položaja, toliko ugleda, kot bi ga lahko imeli, če bi se bolj trudili in si bolj prizadevali.
Zakaj bi pa morali vse to imeti?

Ker je v tem smsel našega življenja. Da dosežemo čim več.
V tem je smisel življenjskega vzorca, ki ga mehansko in po inerciji prevzemamo ter ponvaljamo.

Ampah saj se trudimo in prizadevamo. To vendar ni inercija.
Seveda je. To je privzeti vzorec, ki ga ponvaljamo mehansko in brez pravega zavedanja.

Na tem vendar temelji današnji svet, njegov razvoj.
Na žalost je res tako. Zato pa je današnji svet tako nemiren in neuravnovešen.

.....

Vsi, ki se zanimajo le za svoje materialne potrebe in želje, sami povzročajo svoje trepljenje. Povzročajo pa tudi trpljenje drugim. Njihova sebičnost je razlog za trpljenje drugih živih bitij. Ne zavedajo se trpljenja drugih in ne čutijo z drugimi bitji. Ne čutijo želje in potrebe, da bi jim pomagali. Zakaj bi morali mi biti sočutni do bitij, ki povzročajo trpljenje in uničujejo naravo ter s tem ogrožajo obstoj prihodnih generacij? Do takšnih ljudi ne moremo biti sočutni, ne moremo čutiti z njimi. A če so v  stiski, jim bomo kljub temu pomagali, če imamo možnost.