TEK-TEMPERATURNO RAVNOTEŽJE

Tekaška učinkovitost je velikokrat pod vplivom zu­nanjih faktorjev: vetra, terena, visokih temperatur, stopnje vlage in sonca, ki lahko negativno vplivajo na končni rezultat teka.

Ko govorimo o oskrbi telesa s krvjo, človeško telo razvije različne mehanizme, ki poskrbijo, da kri boga­ta s kisikom v največji meri oskrbi delujoče mišice.

V nekaterih nespecifičnih pogojih pa lahko pride do »krvnega primanjkljaja« - pomembna količina krvi ter tako tudi kisika, se transportira drugam. Pri zelo visokih temperaturah zraka se le-ta transportira na površino telesa, med prebavljanjem pa v prebavni sistem. V takšnih primerih mišicam začne pri­manjkovati kisika.

TEMPERATURNA RAVNOTEŽJA in RAVNOTEŽJA TEKOČIN

Pri dolgotrajnem teku veliko različnih faktorjev vpliva na povečanje telesne temperature telesa. Telo ima sposobnost, da preveliko toploto, ki bi lahko škodila telesu, razprši na različne načine. Tako vzdržuje temperaturno ravnotežje.

Ravnotežje tekočin pa vzdržuje z uravnavanjem primankljaja, do katerga pride zaradi znojenja med dolgotrajnim tekom in kompenzacijo le-tega z vnašanjem tekočine. Če pride do neravnotežja tekočin je telo v stanju dehidracije.

TEMPERATURNO RAVNOTEŽJE

Telesna temperatura zdrave osebe je 36.6°C; in­tenzivna in dolgotrajna aktivnost kot je maraton povzroči povečanje telesne temperature; blago povečanje temperature za 1°C »godi« izvedbi, če pa je telesna temperatura višja od 41°C, škodi zdravju.

METABOLIČNA TOPLOTA, ki jo proizvedejo delujoče mišice, je eden od dejavnikov, ki vpliva na povečanje telesne temperature (znaša okoli 90% celotne ener­getske porabe).

Med maratonskim tekom, ob vročem vremenu ali po asfaltu, tekači dobijo dele. toplote (nekaj kalorij) od toplotnega zračenja.

Že samo 50 kalorij, majhen del toplote matabolizma, zadostuje za povečanje temperature telesa za 1°C. Potemtakem bi že po nekaj kilometrih lahko prišlo do nevarnega povečanja telesne temperature in pregretja telesa. Organizem se je prilagodil in raz­vil specifično funkcijo, ki odvečno telesno toploto razprši na različne fizikalne načine:

• KONVEKCIJA – temperatura kože je višja od temperature zraka. Tanek sloj zraka, najbližji koži, se segreva, ko se koža hladi. Količina toplote, ki se razprši na takšen način, je večja, kadar se temperaturna razlika med zrakom in kožo povečuje.

• ZNOJENJE IN IZHLAPEVANJE – znoj je slana raztopina, ki ga izločajo znojne žleze. Vsak gram izparjenega znoja razprši 0,6 kalorije, medtem znoj, ki ne izpari (se vpije v obleko ali kaplja po koži) ne vpliva na izhlapevanje toplote, odnaša le tekočino in sol iz organizma.

Ko je stopnja vlage v zraku visoka, postane izhla­pevanje znoja proporcionalno težje, prav tako se zmanjšuje razpršitev toplote. Zato je v takšnih primerih še toliko bolj pomembno, da je mehanizem znojenja čimbolj natreniran ter da telo med telesno aktivnostjo ves čas oskrbujemo z vodo, tako se telo ohlaja in ne obremenjuje krvnega obtoka.

• KONDUKCIJA – proces se zgodi, ko telo pride v stik s tekočino, katere temperatura je nižja od telesne (mokre spužve na tekmovanju, hladni napitki).

RAVNOTEŽJE TEKOČIN

Tekači, ki niso vajeni teka v slabih vremenskih razmerah bodo manj učinkoviti, zato bodo tekli počasneje že pri izgubi 2% telesne teže zaradi znojenja. To je 1.5 kg pri 70 kg težkemu tekaču. Tekačem, ki so prilagojeni težkim pogojem teka, se bo fizična učinkovitost začela zmanjševati pri izgubi 3% telesne teže in več. Pri 5% izgubi telesne vode se fizična zmogljivost zmanjša za kar 30%. Prevelika izguba vode preprečuje hlajenje telesa in oslabi funkcijo prenosa impulzov v mišicah. Ne smemo pozabiti, da je kontrakcija posledica dražljaja živcev na mišična vlakna v elektrolitskem kroženju. Elektroliti (natrij, kalij, klorid, magnezij...) se topijo v vodi in jasno je, da brez dražljaja ni reakcije. Telo torej zahteva tekočino (vodo in elektrolite), ki je nujna za nadomeščanje primanjkljaja telesne tekočine. Te izgube so neposredno povezane z uravnavanjem telesne temperature! Bolj kot smo dehidrirani, krajši je čas, v katerem se pregrejemo.

Znaki dehidracije:

• ŽEJA

• TEŽAVE Z ŽELODCEM

• OMOTICA (vrtoglavica)

• GLAVOBOL

• kolaps zaradi VROČINSKE KAPI

Pri zelo slabih vremenskih razmerah tekač izgubi 30-50 ml tekočine na minuto. Četudi vnaša tekočino,  izgubi do 25gr/min. Čas zadrževanja tekočine v želodcu pogojuje hitrost njene absorbcije; proces poteka hitreje, če napitek vsebuje manj kot 5% sladkorja.

Stopnja znojenja in treniranosti se razlikuje od posameznika do posameznika, zato je nemogoče določiti povprečja količine vode, ki je telo potrebuje za rehidracijo med dolgotrajnim tekom.

Voda predstavlja 60 - 70 % skupne telesne teže, njena prisotnost v mišicah je 70-75%. Pri telesni aktivnosti, ki traja dalj časa je funkcija vode, poleg hlajenja telesa, obdržati nivo volumna krvne plazme. To je skrivno orožje za dosego dobrega rezultata. Zakaj?

Srce ima funkcijo centralne črpalke, krvne žile služijo kot cevovod, med naporom prenašajo velik pritisk. Če se zaradi dehidracije kri zgosti ter tako njen volumen zmanjša, srce nima dovolj »materiala« za črpanje. Kadar se znojite se voda izsrkava iz krvi. Glikogen se ne bo učinkovito razgrajeval v gorivo, odpadne snovi se počasneje izločajo, upočasni se transport kisika. Obremenitve, ki jih zahteva tekma, se povečajo.

Preprosto povedano: Kaj se dogaja v avtomobilskem hladilniku, ko ni dovolj vode? Vemo, motor ne dela!

POSLUŠAJTE SVOJE TELO, KER VEDNO VSE POVE!

Potrebno je vseskozi piti, pri visokih temperaturah je treba povečati vnos tekočine za 50%.