PIKASTA BUČA - ČAJOTA

Domovina bodeče buče je Južna Amerika, kjer so jo Azteki gojili na nadmorski višini 1500 m. Danes je razširjena po vsem svetu. Indijanci so ji nadeli ime chayoti, zato jo imenujemo tudi čajota.
V tropskih krajih je to izredno hitro rastoča trajnica, saj posamezni poganjki v enem letu dosežejo preko 30 m v dolžino.
Listi so krpati in podobni kot pri kumari. Steblo je oglato in ima brazde. Zacveti, ko je dan dolg 12 ur. Moški cvetovi so na dolgih pecljih, majhni, kremne barve in izraščajo za istimi listi kot kasneje ženski cvetovi. Do pozne jeseni rastlina obrodi na stotine od 10 do 20 cm dolgih in do 12 cm širokih plodov. Ti so lahko svetlo, temno zeleni, beli, bodičasti, gladki, s tanko ali debelo lupino, podolgovati ali okrogli.
Plodovi tehtajo okoli 200 do 1000 g, meso je belo kremne ali zelenkaste barve. Ima samo eno seme, ki je veliko od 10 do 15 cm.
Bodeča bučka je najbolj priljubljena v osrednji Ameriki, Indiji in na Japonskem. Gojijo jo tudi v Sredozemlju, zlasti v Španiji. Na Kostariki se divje razrašča, uspeva pa tudi v zelo vlažnih tleh in na nadmorski višini preko 1000 m.
Zanimiva so številna imena za bodečo bučko. Nakazujejo, kje jo najbolj cenijo. Američani ji rečejo vegetable pear, chayote, chayote squash. Avstralci choko, Indijanci chaco ali choco, Francozi chouchoutte, chayotte, Italijani saiotta, Kitajci fo shou gua, Japonci hayato uri, Indonezijci labu jepang, v Trinidadu pa je to christphine. Su su su poznajo tudi v Vietnamu in Nepalu, kjer je iskul, skul ali skuch in tudi dobro uspeva.
V kulinariki mlade plodove bogate s C vitaminom uživamo surove v solati ali pa jih pripravljamo kot cukine. Lahko jih tudi vlagamo. Starejše uporabljamo namesto krompirja, za polnjenje in kot dodatek kečapu. Plodove pred uporabo vedno olupimo.
Zanimivo je, da je rastlina v celoti užitna in uporabna. Tudi korenine, ki zrastejo meter in pol globoko. V drugem letu rasti se odebelijo stranske in do 10 kg težke korenine. V Južni Ameriki jih že po tradiciji uživajo poleg plodov mladih listov in poganjkov.
Korenino, ki spominja na peso in vsebuje veliko škroba, lahko uporabljamo kot krompir.
Mladi listi bodeče bučke so bogati z vitamini iz skupine B in lahko nadomeščajo špinačo, poganjki pa šparglje. Veliko seme zapečeno na maslu velja za poslastico.
Pravijo, da ena sama dobro razraščena rastlina s svojimi plodovi in koreninami lahko pokrije letno potrebo štiričlanske družine po ogljikovih hidratih. V ljudski medicini priporočajo uporabo čajotinih listov pri povišanem tlaku.
Vse dele rastline lahko uporabljamo za krmiljenje živine. Iz poganjkov lahko z malo spretnosti spletemo klobuke, košare in vreče.
V plodu je eno samo seme, ki začne kaliti že v bučki, če jo hranimo na toplem. Ob koncu zime nakaljene plodove položimo na zemljo in jih malo zasujemo. V lončku, ki ga postavimo na svetlo okensko polico, se hitro ukoreninijo.