Kaj je to pokal peš na Pohorje?
To je prireditev, ki traja od začetka decembra do sredine
februarja – letos je bilo predvidenih 12 vikendov. Udeleženci se vsako nedeljo soočijo s Pohorsko
strmino, z višinsko razliko 700 m ob vseh vremenskih pogojih: v dežju, snegu,
mrazu ali pa lepem vremenu.
Prireditev kreirajo udeleženci sami, ki s svojo prisotnostjo
v čarobnem okolju Pohorja ustvarjajo posebno vzdušje in energijo, ki nas
izpolnjuje, ter nam s tem daje motiv, željo in radost po novem druženju.
Pokal običajno poteka 12 nedelj. Udeleženci se zberejo pri
spodnji postaji Pohorske vzpenjače, natančneje na koncu asfaltne ceste. Prvi
del proge poteka po makadamski cesti v smeri trikotne jase, dokler ne zavije
desno po markirani gozdni povezavi na Jonatanko, preko nje pa po Fiski do
cilja, ki je pod zgornjo postajo Pohorske vzpenjače. Dolžina proge znaša približno 3.5 km.
Na vrhu vsak udeleženec prejme slaščico in čaj. Prvi trije
vzponi potekajo v skupinski hoji do zadnje strmine pred ciljem, od koder s z
odprtim startom nadaljuje do cilja.
Za končno uvrstitev šteje 9 tekem, a ker jo je letos vreme precej zagodlo in je bila cesta nevarna in neprehodna sta dva vzpona odpadla. Tako je bilo za končno uvrstitev potrebno zbrati 7 vzponov.
Hja, le kaj me je gnalo, da sem vsako nedeljo, ko so mnogi komaj prilezli iz toplega objema domače postelje ob 9:30 stala pri spodnji postaji Pohorske vzpenjače, najprej dobrih 10-15 minut zmrzovala ob čakanju na štart in se nato slabih 40 minut kot manijak podila proti vrhu?
Če bi mi še pred enim letom kdo rekel naj po najbolj strmi in najkrajši poti tečem na vrh Pohorja, bi ga zelo grdo pogledala. Če pa bi mi predlagal naj dva in pol meseca vsako nedeljo čisto zares po isti poti s približno 300 sotekači sopiham proti vrhu Pohorja, bi mu pa z veseljem zabrusila, da ni popolnoma priseben.
A tokrat je bilo drugače. Odločitev, da se pridružim množici tekačev, katere sem prejšnja leta le občudovala je padla brez oklevanja. Z bregi, hribi in hribčki pri teku nikoli nisem bila prijateljica, zato sem se odločila, da zakopam bojno sekiro in se soočim z domačim Pohorjem. Na 7. pokalu peš na Pohorje.
In moram priznati, da je bila to reeeees ena lepa, prijetna in nepozabna preizkušnja, katero bom definitivno še ponovila.
To, da sem na koncu osvojila drugo mesto med starejšimi damami, pa je bilo krepko, krepko nad mojimi pričakovanji.
Letošnji najboljši čas vzpona - 39:33 minut. Torej, izziv za drugo leto je pod 39 minut.
Hja, le kaj me je gnalo, da sem vsako nedeljo, ko so mnogi komaj prilezli iz toplega objema domače postelje ob 9:30 stala pri spodnji postaji Pohorske vzpenjače, najprej dobrih 10-15 minut zmrzovala ob čakanju na štart in se nato slabih 40 minut kot manijak podila proti vrhu?
Če bi mi še pred enim letom kdo rekel naj po najbolj strmi in najkrajši poti tečem na vrh Pohorja, bi ga zelo grdo pogledala. Če pa bi mi predlagal naj dva in pol meseca vsako nedeljo čisto zares po isti poti s približno 300 sotekači sopiham proti vrhu Pohorja, bi mu pa z veseljem zabrusila, da ni popolnoma priseben.
A tokrat je bilo drugače. Odločitev, da se pridružim množici tekačev, katere sem prejšnja leta le občudovala je padla brez oklevanja. Z bregi, hribi in hribčki pri teku nikoli nisem bila prijateljica, zato sem se odločila, da zakopam bojno sekiro in se soočim z domačim Pohorjem. Na 7. pokalu peš na Pohorje.
In moram priznati, da je bila to reeeees ena lepa, prijetna in nepozabna preizkušnja, katero bom definitivno še ponovila.
To, da sem na koncu osvojila drugo mesto med starejšimi damami, pa je bilo krepko, krepko nad mojimi pričakovanji.
Letošnji najboljši čas vzpona - 39:33 minut. Torej, izziv za drugo leto je pod 39 minut.
Ni komentarjev:
Objavite komentar