Seveda gre pri tem pretežno za aerobne energijske procese, ki potekajo v zelo dobro prekrvavljenih, predvsem počasnih mišičnih celicah. Med dolgotrajne sodi že samo tri minute dolg napor, saj anaerobni presnovni procesi pri tem trajanju prispevajo samo tretjino vse potrebne energije. Napori, ki presegajo eno uro, pa sodijo v kategorijo tako imenovane superdolgotrajne vzdržljivosti.
Trening vzdržljivosti je pasja zadeva; potrebno je trenirati veliko in še več. Zgornje meje obsega treninga seveda ni, kaže pa, da lahko že šesto do sedemsto ur na leto zadošča za nastopanje na najvišji ravni. Seveda je potrebna previdnost: trenirati je potrebno tako trdo, kolikor dovoli telo, ne smemo pa prestopiti meje, ki ločuje učinkovit trening od pogubnega. Vzdržljivost treniramo z neprekinjeno metodo ali s pomočjo intervalov z relativno kratkimi odmori, medtem ko se daljših odmorov poslužujemo pri treningu, ki posega na anaerobna območja tvorbe energije. Ključno je, da športnik obseg vadbe na letni ravni razumno razporedi v vse zanj pomembne cone obremenitve. Pomembno je, da trening cilja na višanje aerobnega in anaerobnega praga. Višji anaerobni prag, boljši rezultat.
Pomemben tip vzdržljivostnega treninga je fartlek, švedska pogruntavščina, nekakšna mešanica različno dolgih in intenzivnih segmentov teka, prekinjenih s hojo, tekaškimi vajami, poskoki, šprinti v klanec, skratka nekakšna igra hitrosti v dobesednem pomenu.
Kdor želi biti vzdržljiv, mora trenirati veliko. Športniki, ki so telesno dobro pripravljeni in so na štartu dolgih preizkušenj ustrezno spočiti, v nastopu navadno lahko zares uživajo. Če športnika tekmovalna evforija ne povleče v prehiter začetek ali pa ga ne presenetijo ekstremni tekmovalni pogoji, je tekmovanje navadno nekakšna formalnost, pika na i daljšega pripravljalnega obdobja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar