KATABOLNA, ANABOLNA FAZA IN SUPERKOMPENZACIJA

Če se človek posveča redni zahtevni telesni aktivnosti, potekajo anabolni in katabolni procesti veliko bolj intenzivno kot pri neaktivnih osebah. Med vadbo se mišice utrujajo, v njih se razgrajujejo goriva kot so glikogen in maščobe, pa tudi proteini; mišična tkiva so izpostavljena mehaničnim poškodbam, prosti radikali, nastali v procesu tvorbe energije, pa na celičnem nivoju povzročajo precejšnje razdejanje. Če se med gibnjem znojimo, se porušijo tekočinska, torej tudi elektrolitska ravnovesja v telesu. Tej fazi pravimo katabolna faza. 
Pri visokem telesnem naporu phaja do mikropoškodb vlaken. Ta se običajno zacelijo v nekaj dneh, športniki pa si pogosto že pred vadbo pomagajo z vnosom snovi, ki nekoliko upočasnijo razgradnjo mišic. Priavimo jim antikataboliki, najučinkovitejše pa so aminokisline z dolgimi verigami BCAA, to so levcin, izolevcin in valin, ki že med samo aktivnostjo zmanjšujejo škodo. Zelo pripraven je tudi glutamin, najbolj obilna aminokislina v mišicah, ki pospešuje sproščanje rastnega hormona. Zato naj bi udeleženci superdolgotrajnih preizkušenj, ki so daljše od 12 ur, poleg ogljikovih hidratov uživali tudi proteine. Katabolni fazi ustreza upadanje forme v fazi vadbe.

Med počitkom pa se organizem regenerira: telo snovi izgrajuje, sintetizirajo se poškodovane tkivne strukture, kopičijo zaloge goriv, v možganih pa potekajo procesi sinteze informacij - učenje. Telo se obnavlja, na obremenitve pa se ves čas prilagaja tako, da bi bilo odpornejše na impulze treninga. Procesi, ki tečejo v nasprotno smer kot pri katabolni fazi , prispevajo k izboljšanju sposobnosti delovanja telesnih sistemov. Tej pfazi pravimo anabolna faza.
Proces regeneracije lahko pospešimo z aktivnostjo, ki mora biti nizkointenzivna. Na ta način se poviša cirkulacija telesnih tekočin, pospeši odstranjevanje kislih produktov mišičnega dela, raztezne vaje pa med drugim zvišujejo prepustnosti celičnih membran za izmenjavo kvalitetnih beljakovinskih gradnikov. Anabolni fazi ustreza naraščanje forme v fazi počitka.

A v čem je bistvo treninga? Stanje višje telesne zmogljivosti v primerjavi z začetnim nivojem imenujemo superkompenzacija, ki je v procesu vadbe pravzaprav ključna. Napredek lahko dosežemo z ustrezno izmenjavo anabolnih in katabolnih faz, se pravi vadbe in počitka, pri čemer mora biti impulz dovolj intenziven in trajajoč. Telesna obremenitev organizem spravlja iz ravnovesja: rušijo se elektrolitska ravnovesja, krnijo sposobnosti prenosa živčnih dražljajev, poveča se kislost telesnih tekočin, energetske rezerve v mišici pa se bistveno zmanjšajo. V težkih pogojih mišica namreč najbolje funkcionira tedaj, ko sta hitrosti anabolnih in katabolnih procesov enaki. Na učinek moramo počakati kar nekaj časa. Precej časa.
Zato se v obdobju težkih treningov športnikovi dosežki močno poslabšajo. Če si vadbe sledijo iz dneva v dan, se utrujenost nalaga, zahteva po počitku pa je vse večja. Skozi takšna, nepredstavljivo naporna obdobja utrujenosti, se morajo prebijati športniki, ki z načrtno superkompenzacijo ciljajo na vrhunske rezultate.

Ko atlet začne s fazo počitka, je utrujenost sčasoma vse manjša. Ustrezno zaporedje izčrpavajočih katabolnih faz formo kratkoročno iscer znižuje, vendar pa lahko športnik samo na ta način doseže najvišjo formo v trenutku, ko je ta zanj najbolj pomembna (na tekmovanju). Ko nekoliko zmanjšamo pogostost in intenzivnost vadbe, se forma vedno začne vzpenjati, dokler ne doseže vrha. Poskus, da bi vrh forme sovpadel z dnem najpomembnejše tekme, imenujemo tempiranje. Kako to doseči pa danes predstavlja eno večjih ugank vrhunskega športa.