V bolj ali manj vseh duhovnih in intelektualnih tradicijah se razume, da so bes, sovraštvo, žalost in nezadovoljstvo negativna čustva, medtem ko so radost, navdušenje in zadovoljstvo pozitivna. To ni res. Na nas bo namreč bolj negativno vplivala neizražena radost, kakor pa izraženi bes!
Splošno sprejeto prepričanje o pozitivnih in negativnih čustvih nas vodi h ključnemu napačnemu sklepu – domneva se, da so neka čustva zaželena, druga pa nezaželena. To je skrajno absurdno.
Vsa čustva so zaželena, ker so izjemno natančno ogledalo, ki nam kaže kjer smo v življenju. Če torej jezo štejemo za negativno, nam je ne bo uspelo niti sprejeti niti zdravo izraziti, s tem pa niti ne bomo razumeli zakaj se je pojavila. Potem seveda ne moremo spremeniti svojega doživljanja tega, kar je spodbudilo jezo. Tako se zapiramo v večni krog jeze, ki povzroča novo jezo.
Če pa sprejmemo, da je jeza zdrava, ker nam kaže da obstajajo stvari, ki jih še ne sprejemamo in če jo izrazimo lahko dojamemo, kaj nas v resnici muči in lahko razrešimo težavo, tako da se jutri v enakih okoliščinah ne bomo odzvali na jezo.
S sprejemanjem in izražanjem jeze v resnici omogočamo njeno opuščanje.
Z zanikanjem, potlačenjem in nespoznavanjem jeze pa ji na široko odpiramo vrata, tako da bo tudi jutri dobrodošel gost v nas.
Samo s priznavanjem in nato izražanjem svojih čustev si zagotavljamo čustveno zdravje. Sicer vsa neizražena čustva, celo tista pozitivna kot je radost, v nas ustvarijo najprej čustveno, potem pa tudi fizično neravnotežje in tako nastanejo mnoge bolezni.
Torej. Ne obstajajo pozitivna in negativna čustva. Obstajajo izražena čustva, ki pozitivno vplivajo na našo duhovno rast in neizražena čustva, ki negativno vplivajo na našo duhovno rast.
Mnogi med nami imajo velike težave z izražanjem »pozitivnih« čustev. »Negativna« čustva so namreč družbeno sprejemljivejša. Vsem se nam zdi normalno, videti žalostno ali ogorčeno osebo in potem sprejemamo, da ima ta oseba pravico izraziti to svoje stanje. Zelo čudno pa se nam zdi, če vidimo v resnici radostno osebo – Kaj pa se ta smeje? Gotovo misli, da je boljši od nas? Kako mi gre na živce s tem svojim smehom…… Tudi samo bolje poznamo svoja vznemirjena stanje in nam je zato lažje sprejeti tudi tuja.
Ključ zdravih čustev je torej v njihovem izražanju. Če želimo biti čustveno zdravi, moramo vsako svoje čustvo izraziti. Kako? To je odvisno od naše presoje. Včasih je boljše takoj, drugič je modro počakati. To se spreminja od primera do primera. Ne spreminja pa se nujnost izražanja. Seveda pa nam čustva ni potrebno izraziti takoj, zlasti če ne želimo občutiti negativnih posledic.
Koncept razmišljanja o pozitivnih in negativnih čustvih je res precej šokanten, toda to je verjetno zato, ker nismo nikoli razmišljali o ukoreninjenem stališču do njih.
Če je izražena jeza bolj pozitivna od neizražene radosti, to ne pomeni, da je jeza sama po sebi boljša od radosti. Vsekakor ni ugodnejše čustvo. Toda ali bo na nas vplivala negativno, je odvisno od tega, ali jo bomo izrazili. Izražena jeza lahko deluje zelo poživljajoče in vsekakor lahko spodbuja spoznavanje sebe. Če občutimo jezo je skrajno nezdravo, da jo ignoriramo, kajti ne bo izginila samo zato, ker se je mi ne odločimo izraziti. Ravno nasprotno, rasla in rasla bo. In še nekaj, če ne sprejmemo svoje jeze in je ne izrazimo, ne bomo odkrili zakaj smo jezni in ne bomo mogli spremeniti svojih nepristnih prepričanj, zaradi katerih smo se odzvali z jezo.
Razmišljati po sistemu Pozitivno je tisto kar se mi zdi ugodno, negativno pa tisto kar ustvarja neugoden občutek je upravičeno za otroško raven zavesti. Odrasli ljudje bi morali razmišljati drugače.
Ni komentarjev:
Objavite komentar