Zelo dolgo je veljalo, da se organi v trebušni votlini pri teku tresejo. Še posebej naj bi bili pri tem premikanju prizadeti organi, ki so s trebušno prepono povezani z ligamenti. To sta predvsem želodec in jetra. Prepona je največja dihalna mišica, ki se tako kot druge mišice ob dolgotrajnejšem naporu in premikanju trebušnih organov utrudi. Vrhunski športniki, predvsem tekači uporabljajo za izboljšanje športnih dosežkov tudi posebne metode treniranja prepone in drugih dihalnih mišic.
Ker pri rekreativnem tekaču dihalne mišice, vključno s prepono, niso posebej trenirane, naj bi se ob utrujenosti prepone pojavil bodec. Ta se bistveno pogosteje pojavi pri tekačih začetnikih in marsikdaj novopečenega tekača celo povsem ustavi. K razvoju bodca lahko pripomorejo različni vzroki: pomanjkljiva treniranost, šibke trebušne mišice, tek navzdol, mrzlo vreme, prehiter začetek teka in nasploh prezahtevni tempo ter zaužitje energetsko goste hrane tik pred pričetkom zahtevnega, hitrega teka. Bodec v praksi začutimo podobno kot mišično bolečino. Ta je močna in ostra in je relativno dobro definirana.
Raziskovalca Morton in Callister, pa napram teoriji krča prepone menita, da je za težavo, ki jo opisujemo kot bodec, kriv parietalni peritonej. To je zunanji list trebušne mrene, ki poteka po notranji strani mišic trebušne votline. Ta mrena, ki obdaja trebušno votlino, postane ob gibanju trebušnih organov preobčutljiva. Zaradi draženja membrane se poveča napetost mišic trebušne stene, kar povzroči lokalizirane mišične krče v mišicah trebuha. Zato se bodec pojavlja tudi pri športih kot je plavanje, kjer bi težko govorili o pretresnaju trebušnih organov in vlečenju prepone.
Približno 20% tekačev, ki so doživeli bodec, še dva do tri dni ob globokem vdihu čuti nelagodje na prizadetem mestu.
Omenjena avtorja sta izprašala številne tekače in na osnovi njihovih odgovorov predlagala nekaj ukrepov, kako preprečiti bodec ali se ga znebiti, ko se le-ta pojavi.
A o tem naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar