Savnanje razen poživitvenega učinka na izločanje strupenih snovi iz organizma vpliva tudi na zmanjšanje živčne napetosti in povečanje obrambne sposobnosti organizma. Čeprav besedo savna povezujemo z znojenjem in ni starejša od 200 let, dobiva v deželah širom sveta vse več privržencev, ki tod najdejo počitek in mir v popolnoma naravnem odnosu med lastnim golim telesom in golim, razbeljenim kamnom. Dandanes si skoraj ne moremo zamisliti več dobrega hotela brez savne, kakor tudi nihče več brez nje ne gradi športnih objektov, fitnes centrov in lepotnih salonov, zdravilišč in toplic. Mnogi pa imajo savne kar doma.
SAVNA KOT OBREDNO ČIŠČENJE
To nenavadno delovanje toplote in pare so ljudje poznali že v antiki, vendar so jo v začetku uporabljali za obredno čiščenje. To obredno čiščenje pa je bilo tako ugodno, da se je spremenilo v higiensko navado oziroma terapijo proti slabemu krvnemu obtoku, nervozi, boleznim kosti in bolečinam. antični moški so želeli biti fit, mentalno in tudi fizično. Tudi pri Aztekih je bil odhod v "izbo za znojenje" vrhunec religioznega obreda, pri katerem so se moški čistili strupov in zlobnih duhov, ženske pa so parno kopel uporabljale v času porodnih popadkov za sproščanje mišic. Najdbe v Pompejih dokazujejo, da so se tudi Grki in Rimljani sproščali v vroči pari pri temperaturi 40 do 60 stopinj Celzija in v ta namen gradili posebne prostore. V Bizancu so jih začeli širiti in pretvarjati v družbena shajališča. Šele Arabci in Turki so jih predelali v to, kar danes pojmujemo kot turška kopel oz. turška savna.
V Evropi se je v srednjem veku, zlasti v alpskih predelih, v savni zbirala vsa družina. Tako so skrbeli za izločanje telesnih strupov in nabirali moči za boj proti boleznim. Za Fince je bila savna "sveti kraj" kjer zdraviš dušo in telo hkrati. Kakor običajno, so se tudi tokrat Evropejci izkazali za zelo varčne in so v času, kadar savne niso uporabljali, v njej sušili sadje in zelenjavo. Narodi Južne Evrope so v glavnem uporabljali turško kopel z vročo paro. Te so tudi danes najbolj znane na Madžarskem in v Turčiji, medtem ko so se Rusi in Finci raje odločili za sproščanje ob vročem, bolj suhem zraku.
V Nemčiji je savna prebila led šele po olimpijadi leta 1936, ko so sijajne rezultate finskih atletov pripisali temu, da so v pripravljalnih programih redno uporabljali savno. Savna je za Fince še danes svojevrsten narodni obred, ki vključuje tudi skakanje v ledeno vodo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar