DIRKA PO PREKMURSKIH HRIBIH

Že nekoliko utrujena od vseh teh spomladanskih tekem, sem se odločila, da pomladni del sezone zaključim z duatlonom. Kljub temu, da pri sebi nisem bila čisto prepričana ali naj grem, ali ne, sem se prijavila na zadnji duatlon organiziran v okviru slovenskega pokala, ki je potekal v Pečarovcih pri Murski Soboti.

Fajn, sem si mislila. Zadnja tekma. Pa v Prekmurjuje! Sigurno bo ravninska, saj tam pa ja ni nikjer nobenega hriba. Malo bom odtekla, pa še odkolesarila in še enkrat odtekla, pa bo.

A realnosti je bila popolnoma drugačna. Kruta in naporna.

Po prihodu v Pečarovce je bila prva misel, ki me je obletela: Kaj če bi raje šla domov? To ja ni za mene!
Okrog nas so bili sami bregi. Ravnine ni bilo za videti nikjer. Po ogledu kolesarske in tekaške proge, mi je bilo takoj jasno, da bom trpela ko hudič. A je šlo.
Startalo nas je le malo več kot 40. Pognali smo se čez štartno črto v prvi krog teka.

Dva je bilo potrebno odteči v prvi rundi. Vsak je bil dolg nekoliko več kot dva kilometra. A kilometri niso pomembni, omembe vredna je bila višinska razlika. Čez 140 m v enem krogu, oz. nekoliko manj kot 300 m na petih kilometrih.
Po končanem teku (z onega hriba odzadaj smo pritekli) smo poskakali na kolesa.

Na začetku kolesarske proge nas je pozdravil kilometerski 18% klanec in za tem spust. Opravili smo štiri kroge. Po domače povedano na 18-tih kilometrih smo se dvignili in spustili za skoraj 900 višinskih metrov.

Kot zadnja disciplina je sledil še en krog teka in nato prihod v cilj. A splačalo se je! Definitivno. Moram priznati, da sem prav ponosna na sebe. Bila je namreč ena izmed težjih prog - tako se rekli tudi izkušeni tekmovalci.

Rezime? Kakor, da bi se ena in pol krat odpeljala iz Hoč na Areh - 25 km in 1200 višinskih metrov razlike. To pa tudi ni kar tako, a ne?