A službene obveznosti so Sašota odpeljale na Blejsko tekaško prireditev, pa sem se mu pridružila. Na eni kratki in hitri tekaški preizkušnji. V bistvu me je gnala gola radovednost. Kaj zmorem, koliko zmorem in kako hitro mi gre, ko sem v polnem treningu, po težkem tednu. In dan po tem, ko sem se ob osmih zvečer še veselo podila po cesti in odštevala kilometre daljšega teka.
Vstajanje zgodaj in odhod od doma že ob šesti uri. Noge niso bile nič kaj sveže. Se je poznal večerni tek. A bila sem prepričana: grem do daske. Kolikor se da. Šest kilometrov ni dolga razdalja. To vsak zmore. In tako je tudi bilo. Dvig štartnih številk, 3 kilometre segrevanja, par pospeševanj in še malo, pa ... pok in zagnali smo se preko štartne linije. Prvi metri so najhujši. Vsi se grebejo in norijo. Prav pazit moraš, da se ne spotakneš. A že po nekaj metrih se množica raztegne in potem teče vsak sam. Tekmuje s seboj in s svojimi mislimi. Enim govorijo: "Le kaj mi je tega treba!", spet drugim:"Ah, saj bo, nikamor se mi ne mudi!" in tretjim:"Dajmo, dajmo, stisni, saj ni tako daleč. Hitreje boš tekla, prej boš prišla do cilja!"
No, jaz imam to srečo (ali pa tudi ne), da sem med tretjimi. Tistimi, ki ga žgejo po svojih najboljših zmožnostih. Zato sem tudi tokrat uspela izvleči kar dober čas. Takšen, s katerim sem bila glede na okoliščine res zadovoljna. Sicer pa tudi uvrstitev ni bila slaba. Četrta absolutno in druga v kategoriji. A kakšnih kategorijah! Niti malo podobnim oni klasični razporeditvi, ki jo poznamo iz preostalih tekem. Razporedili so nas tako:
- poročene dame in poročeni gospodje
- neporočene dame in neporočeni gospodje
- smrklje in šmrkavci
Obe fotografiji sta "sposojeni". Hvala za razumevanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar