POZNO, A NE PREPOZNO

Po doooolgem času se je zgodila sobota preživeta v domačem okrožju. Pa sem jo mahnila na tržnico. Pogledati, če slučajno v drugi polovici septembra še kdo premore slive. V bistvu sem bila skoraj prepričana, da bom ostala brez njih. A glej. Ujela sem še zadnje od zadnjih. Bosanske. Takšne že fajn zrele. Ta prave za marmelado. Pa sem se lotila dela:

Najprej sem slive stresla v veliko vedro in jih oprala.

Nato sem uživala na svežem zraku in medtem slive izkoščičila in jih narezala na manjše koščke.

Dodala sem sladkor in želin.

Ter vse skupaj skuhala.

Marmelado sem kuhala, takole na pamet rečeno, kakšne pol ure.

A ker je potrebno vmesni čas z nečim zapolnit, sem poskrbela še za slasten domač kruhek.

Ko se mi je zdela marmelada kuhana, sem najprej naredila želirni preizkus. Ke je uspel, sem takoj pristopila k sklepni fazi kuhanja marmelade.

Pospravila sem jo v steklene kozarčke.

Tako. Z današnim opravilom, se je polnjenje zimskih zalog končalo. Police v kleti so polne .... lačni ne bomo.

Sedaj pa hitro pod prho, jutri pa na tek. Eko maraton je pred vrati.