četrtek, 26. julij 2012

PREMIK VZORCEV V NAČINU TRENIRANJA-1. del

V preteklem desetletju se je pristop k športnemu treniranju korenito spremenil. Te spremembe včasih opisujemo tudi kot spremembe paradigem. Novi vzorci kratko- in dolgoročnega  pripravljanja športnika, načrtovanja in periodizacije spodbujajo trenerje k ponovnemu premisleku in drugačnemu strukturiranju treniranja, tekmovanj in obnove organizma. Toda kaj je paradigma?


Thomas Kuhn jo je opisal kot “celotni okvir osnovnih predpostavk, ki jih uporabljajo znanstveniki, ko razčlenjujejo in razlagajo svoje podatke”. Na paradigmo lahko gledamo tudi kot na vzorec, v katerega “spravimo” svet, da ga osmislimo. Kuhn je razpravljal tudi o možnostih, s katerimi se soočajo znanstveniki, ko se spoznajo z novo vednostjo, ki omaje predpostavke njihovih otedanjih paradigem. Nove podatke lahko ali preprosto prezrejo/pustijo vnemar, ker se ne skladajo z  obstoječim vzorcem, ali pa začnejo iskati novo paradigmo, ki jim bo omogočila, da nove podatke združijo z že znanimi. Obstoječih paradigem navadno ne spreminjamo ali zavrnemo, dokler ne prevladajo dokazi o nujnosti novih.
 
 
Ko sestavljajo, uporabljajo in ocenjujejo načrte treniranja, trenerji uporabljajo okvirne predpostavke. Paradigme treniranja vsebujejo predpostavke o naravi športnega treniranja in tekmovanja. Vsak trener oz. trenerka ima svoj vzorec pripravljanja športnikov, ki se odraža v njegovih oz. njenih metodah treniranja. Trenerji pogosto ocenjujejo vrednost svojih paradigem z dosežki svojih varovancev. Če je bila paradigma v preteklosti uspešna, jo trener navadno ne spreminja. Toda zgodovina je pokazala, da pretekli uspehi ne jamčijo tudi prihodnjih.
 
 
Trenerji morajo poznati nove razvojne tokove v svoji dejavnosti in morajo poskušati nove informacije združevati s tistim, kar že znajo. To bi lahko pomenilo, da je treba stare ideje in predpostavke o naravi športnega treniranja spremeniti in v luči novih spoznanj celo zavreči. Z združevanjem novih zamisli s starimi in odprtostjo za nove paradigme treniranja, se trenerji usposobijo za razvijanje kratko- in dolgoročnih načrtov treniranja, ki bodo zagotovo prinesli uspeh.

Funkcionalni trening
Funkcionalno treniranje definiramo kot združeno večravninsko gibanje, ki obsega pospeševanje, pojemanje in stabiliziranje. Večina načrtov kondicijske priprave predpostavlja delo v eni sami ravnini. To pomeni, da premalo pozornosti posvečamo živčnomišični stabilizaciji, učvrstitvi trupa ali ekscentričnemu treningu mišičja v vseh treh ravninah gibanja: sagitalni: spredaj–zadaj, frontalni: čelno in prečni ravnini.
Integrirani trening (Clark, 2001) obsega stabilizacijo ali krepitev “stržena”, tj. trupa, živčno-mišično stabilizacijo, treniranje za optimalno telesno držo, treniranje za optimalno uravnoteženo mišično moč, funkcijo in spekter krčenja. Stabiliziranje trupa je temelj, na katerem so zasidrani vsi drugi vidiki integriranega treniranja. Kinetična veriga je združena funkcionalna enota, sestavljena iz sistema mehkih tkiv (mišice, vezi, kite in ovojnice), živčnega sistema in sistema sklepov (biomehanika). Vsak od teh sistemov deluje neodvisno, skupaj pa omogočajo strukturno in funkcionalno učinkovitost. Če kateri od sistemov ne delujejo učinkovito, nadomestna in prilagoditvena gibanja preobremenjujejo tkiva, slabšajo dosežke in napovedujejo predvidljive poškodbene vzorce. Posledice so ogromne. Preden sploh začnemo resno trenirati, je treba oceniti, in če je nujno, popraviti smeri, v katerih med delovanjem potekajo sklepi ter držo nasploh, neravnovesja v mišični moči in razpone gibov. Pred nami je torej preventivna športna medicina v službi namenskosti športne priprave. Poškodbe, ki nastanejo zaradi nefunkcionalnega treniranja, v večini primerov zahtevajo rehabilitacijo, tj. ponovno usposabljanje za normalno treniranje.
 
 
Mit o aerobni osnovi za eksplozivne športe
V preteklosti so precenjevali vlogo aerobnega sistema v eksplozivnih športih. Ta seveda igra zelo pomembno vlogo pri obnovi oziroma okrevanju organizma po treninških obremenitvah, ima pa tudi druge pomembne funkcije. Toda v športih eksplozivne narave moramo prednost dati anaerobnemu treningu. Vrhunski športniki, ki se ukvarjajo z eksplozivnimi športi in trenirajo intenzivno ter pogosto, lahko aerobno osnovo ohranjajo s 30 minutami šibke aerobne vadbe (70% maksimalne srčne frekvence) 2–4-krat v mikrociklusu (mikrociklus navadno traja en do dva tedna), in sicer kar po običajnem treningu ali po tekmah oz. nastopih. S tem pospešijo obnovo organizma, in ker že sicer trenirajo pogosto in intenzivno, prispevajo tudi k ohranjanju pridobljene aerobne kondicije.
 
 
Pretreniranost, nepojasnjeni sindrom poslabšanega dosežka
Povečano število belih krvničk in zmanjšana koncentracija glutamina zaradi povečanega izločanja stresnih hormonov po intenzivnih in dolgotrajnih obremenitvah sta značilni znamenji pretreniranosti. Opazovanje in beleženje razpoloženja je veliko boljši napovedovalec pretreniranosti oz. prešibkega okrevanja kot podatki fizioloških testiranj ali biokemičnih preiskav krvi. Ko trenerji načrtujejo treninške obremenitve (količino in intenzivnost), je treba v skladu z njimi načrtovati počitek, okrevanje in obnovo organizma.






Print Friendly and PDF

Ni komentarjev:

Objava komentarja