“Strategije okrevanja, kot so npr. potapljanje v mrzlo vodo,
kompresijske pajkice in zadnji dosežki prehranske znanosti, seveda tudi lahko
igrajo pomembno vlogo. Vendar pa je nujno urediti osnovne stvari in spanje je
najpomembnejša prvina, brez katere so druge precej nekoristne,” meni Leeder. Vendar
ne pozabi dodati, da govori o spanju v obdobjih trdega treniranja, ne o noči
pred nastopom. “Večina športnikov ne glede na to, s katerim športom se
ukvarjajo, pred olimpijskim finalom spi slabo in to na dosežek ne vpliva. Učinek
je psihološki, ne telesni,” pravi.
Leeder poudarja, da je vojska izjemno veliko naredila na
področju raziskovanja prikrajšanosti za spanec in je prišla do podobnih
ugotovitev. Pomanjkanje spanja vpliva na posameznikovo sposobnost koncentracije
in odločanja, zato slabo prespana noč lahko uniči nastop v lokostrelstvu ali streljanju, medtem ko bolj telesnim
dejavnostim, kot so tek, plavanje, smučarski tek itd. škoduje manj.
Zaskrbljenost v vseh športih pa je upravičena, če športnika daje nespečnost med
daljšimi obdobji napornega treniranja, kajti tedaj postane posebej občutljiv za
napade bolezni in nesposoben, da bi se spočil do naslednjega treninga. Kako
lahko ocenimo naravo posameznikovega spanca? Poskušali so z vprašalniki, a so
se pokazali za nenatančne in premalo podrobne, da bi bili uporabni.
Leeder ugotavlja, da imajo ljudje sicer različne potrebe po
spanju, da pa vrhunski športniki spijo manj učinkovito kot vrhunske športnice
in da nasploh v postelji ostanejo dlje kot nešportniki podobne starosti.
Presenetljivo pa je, da je kakovost njihovega spanja slabša. Trajanje spanja
med posamezniki močno variira. Športniki lažje zaspijo in spijo tudi dlje in
bolje, če sledijo ustaljeni rutini. Leeder je ugotovil, da sta potreba po spanju
in količina napornega treninga povezani. Vzrok je verjetno krepčilni učinek spanja.
Vendar se je pri vrhunskih športnikih pokazalo, da zaradi napornega treniranja dejansko
spijo manj učinkovito, verjetno zaradi nenaravnega fiziološkega stresa, ki ga
povzroča naporno treniranje. V času neposredne priprave na tekmovanje, ko športniki
popuščajo v treningu, je dovoljeno spati malo manj kot v času šnapornega
treniranja, ker je pač manj fiziološkega stresa, po katerem je treba okrevati
in zato športnik potrebuje manj počitka. Toda natančen odnos med treniranjem in
spanjem ostaja bolj ali manj skrivnost.
Spanec pogosto moti prehod čez več časovnih pasov, z angleško
besedo jet lag. Leeder pravi, da se nanj vrhunski športniki nasploh bolje
prilagajajo kot običajni, telesno manj dejavni ljudje. Sta dva povzročitelja
jet laga: prvič, telesna ura ni sinhronizirana, drugi pa je utrujenost, ki je
posledica motenega spanja med poletom. Zoper njiju ukrepamo z znanimi strategijami.
Lahko potujemo v isto časovno cono, kot je ciljna dežela in zagotovimo optimalne
okoliščine, da naredimo potovanje čim manj stresno in spanje na letalu naredimo
kar se da udobno (npr. oblečemo ohlapna, vrečasta oblačila, obutev, ki jo z
lahkoto sezujemo itd.).
Popoldanski dremež nasploh lahko koristi, vendar Leeder
priporoča največ 45 minut takega spanca. Globok spanec se začne po okrog 90
minutah, zato bi se športnik po daljšem popoldanskem spanju lahko počutil omotičen
in mlahav, nato pa tudi ne bi dobro spal ponoči. Poročajo o poskusih, ko je
oseba pred popoldanskim dremežem vzela kofein, tako da je bila po 45-minutnem
krepilnem dremežu deležna dvojne spodbude. Leeder pravi, da je primeren spanec nedvomno
zelo pomemben. “Če človeka učite, da piše z levo roko, čeprav običajno piše z
desno, je za učenje te spretnosti absolutno nujna dobro prespana noč. Eden od
razlogov, zakaj dojenčki toliko spijo, je ta, da se ogromno učijo. Dobro prespana
noč je zanje nujna, nujna pa je tudi
za vrhunske športnike.
Ni komentarjev:
Objavite komentar