DOMAČI KRUHKI

Ja, saj vem, da boste v naslednjih dneh imeli polne roke dela z barvanjem jajčk, kuhanjem šunke in pečenjem potice, a medtem, ko bo slastna potica vzhajala, lahko mirno nastane še kakšen hlebček domačeg kruha. 

Mi še kar vztrajamo in pečemo svojega - kruh. Je že res, da ni tako mehak in puhast, je pa domač in bolj zdrav.

Vsakih par dni nastane svež in dišeč:

IZ PREJŠNJE KOLEKCIJE

Tudi tale je bila nanizana po želji. V bronasto - zlati kombinaciji. Zelo lepa kombinacija. Tako svetla - pomladanska.

OB SKODELICI KAVE

Res, da sama že par let ne pijem več kave, a tale sladica se odlično poda tudi k skodelici čaja. Pa hitro je gotova.


JABOLČNA ZLOŽENKA OB SKODELICI KAVE

Sestavine:

• 3 šalice moke (1 šalica gladke in 2 šalici polnozrnate)
• 1,5 šalici sladkorja 
• 3 žličke pecilnega praška
• 1 vanili sladkor
• 3 jajce
• ščepec soli
• 1/2 šalice kefirja
• 1/2 šalice limoninega soka
• 1/2 šalice olja

3 večja jabolka - naribana na rezine
1/3 šalice sladkorja
cimet

V večji skledi zmiksam jajca in sladkor, ter dodam vse ostale sestavine, razen zadnjih treh. Jabolka očistim, naribam na rezine, posipam s sladkorjem in cimetom, ter zmešam.

Pekač namažem z oljem in posipam z drobtinami, ter vanj vlijem polovico mase. Preko enakomerno razporedim jabolka in jih prelijem z drugo polovico testa.

Pekač postavim v segreto pečico in pečem sladico približno eno uro pri temperaturi 180 stopinj. 

DOBER TEK!

ZAZELENJENE RASTLINICE

Takole je pisalo zadnjič v komentarju: Jaz pustim rasti, da se razvije listek oz. prvih par listkov. Ali je to prav?

Pa sem pobrskala po literaturi in našla med drugim tole o zazelenelih rastlinicah:

V kalilniku lahko kalimo skoraj vsa semena, a je najprimernejši za semena križnic (brokoli, zelje, cvetača, kolerabica, rukola, redkvica), ki jim vrtoglavo kaljenje v kozarcu ne dene dobro. Prijetno je namreč, če smena križnic vzgojimo v urejeno zelenje s po dvema kličnima listoma, ki ga samo poberemo s kalilnega pladnja in damo neposredno na salato. Kaljenje v kalilniku je primrno za večino stročnic, le da jih z izjemo detelje in lucerne ne zazelenimo. Posebno fižol, ki med kaljenjem potrebuje nekoliko več zraka kot druga semena se v kalilniku počuti zelo dobro.

 

Namočena semena razporedimo po pladnju v eni plasti, ter jih speremo z vodo. Nato kalilnik pustimo nekje, kjer ima kaleči drobir mir, na primer na kuhinjskem pultu. Svetloba mu sedaj še ni potrebna. Semena običajno spiramo z vodo dvakrat dnevno. Ko semena skalijo in se pokažeta klična lista, damo kalilnik na svetlejše mesto, da kalčki ozelenijo, pri križnicah pa se tudi izostri okus.

Nakaljena semena oziroma rastlinice pojemo ali shranimo približno pet dni po setvi. V zaprti posodi jih zelo uspešno za nekaj dni shranimo v hladilniku. V posodo jih dano najmanj osem ur po zadnjem spiranju, da se zaradi presežka vode ne razvije plesen.

 

Lucerne in detelje kalimo ali pa zazelenimo. Semena kalijo izredno hitro in že po treh oz. štirih dneh jih preselimo v dva ali pa triliterski kozarec, ker je gneča v izhodiščnem kozarcu odločno prevelika. Tudi večji kozarec je po dveh ali treh dneh zaradi bujnosti premajhen, zato raslinice, ki so sedaj že kar razvite, a odvisno od lege posode deloma ali pa nič zazelenjene, razporedimo po pladnju in jih pokrijemo. Pusimo jih dan ali dva in v tem času se razvije obsežna zelenina. Zazelenjene rastlinice jemo surove v vseh mogočih solatah, uporabimo jih kot podlago za drugo jed in nato vse skupaj pojemo, ali pa iz zmletih pripravimo okusen namaz. Lahko jih tudi skuhamo ali pa prepražimo.

 

PRVI LETOŠNJI

Kooončno se je prejšnji vikend pričela kazati pomlad in že kar veselila sem se prve letošnje tekaške preizkušnje. Ne, nisem se prijavila na Mali Kraški maraton, čeprav vem, da vas je tam teklo mnogo, mnogo.
Ne, tokrat sva s Sašotom izbrala Novi Sad in Novosadski polumaraton. Tam še nisva bila, pa sva se odločila, da si po letošnji dolgi, predolgi zimi privoščima tekaški vikend oziroma tekaški izlet in se zraven še malo "pretegnema" in odtečeva polovični maraton.

Sva bila kar prijetno presenečena. Mesto je čisto in urejeno, imajo prekrasno urejeno tekaško stezo in sprehajališče vzdolž Donave. Obilico športnih igrišč in igral, ter veličastno plažo - z mivko, ki seže tudi v reko.
Ogledala sva si tudi Petrovaradin in Petrovaradinsko trdnjavo, zgrajeno v štirih nivojih in s številnimi podzemnimi hodniki, ki so jo gradili polnih 88 let. Pravijo, da je druga največja trdnjava v Evropi.
Prepoznavni znak trdnjave je stolp z uro premera več kot dva metra, nameščeno na vseh štirih straneh stolpa. Značilnost te ure je, da velik kazalec šteje ure, majhen pa minute - zaradi ladij, ki so plule po Donavi in so tako že od daleč lahko razbrale, koliko je ura.
Popoldne pa sva se zapeljala še do Fruške gore, ki je od leta 1960 razglašena za nacionalni park.

Že v soboto popoldan, ko sva se vračala s Fruške gore je temperatura padla za nekaj stopinj, a v nedeljo smo se prebudili v mrzlo mrzli -2 stopinji. In takšna temperatura nas je spremljala tudi na tekmi. Brrr, še nikoli nisem tekmovala takooo oblečena kot tokrat, dolge hlače, majica z dolgimi rokavi, kapa, rokavice.
Bilo je hladno. Res hladno in kakor, da sem že pozabila oktoberski maraton v Benetkah ob orkanski burji, je tudi tokrat kar fajn pihalo.

Rezultat je bil slab, dobrega niti pričakovala nisem, sa je komaj začetek sezone in se pozna, da je za mano le par dolgih treningov. No, pa kljub vsemu sem zasedla 3. mesto, kar pa tudi ni slabo.