VONJ PO MORJU, ORKANSKA BURJA IN TEK

Dobro leto je minilo, od druženja z mojo dobro prijateljico burjo na maratonu v Benetkah. Hja, tega teka še dolgo ne bom pozavila. Letos sem si za zaključek sezone izbrala polmaraton v Crikvenici. Me je pritegnilo druženje z morskim zrakom v začetku decembra. A glej ga zlomka, vremenska napoved tokrat ni bila pisana na kožo tekačem. Grozili so nam z orkansko burjo in dejansko je tako tudi bilo. Ampak, če sem na tekmo pripravljen, če se prijavim in če si v glavo zabijem, da bom jo odtekla, me ne ustavi niti burja.

V soboto po zgodnjem kosilu sva s Sašotom spakirala tekaške stvari, se usedla v avto in čez dobre tri ure v temi parkirala v Crikvenici. Noč v hotelu je bila hladna in glasna. Burja je tako žgala, da si imel občutek, da bo odnesla hotel in vso okolico. Pa vem kaj je to burja, saj se po morju potikamo že lepo število let. Jutranji pogled skozi okno je kazal pravo razburkano sliko. 

Eh, pa kaj. Je bil pa lep sončen in razmeroma topel dan. Gremo pa uživat kolikor se le da. Po segrevanju sva ugotovila celo, da bova tekla v kratkih hlačah in majici s kratkimi rokavi, seveda z rokavčki a brez rokavic in kape.

Ob 10.30 je počilo in štartali smo. Ej, letelo je kar samo od sebe. Večji del ob morju, s sončkom obsijani. Prelepa trasa, nekoliko valovita, z mnogimi manjšimi klanci, ter z enim nekoliko daljšim vzponom točno proti burji. Ja, tam smo jo občutili v vsej njeni veličini - ko te je gor po hribu nekajkrat kar ustavila, navzdol pa pognala, tako da si kar letel po zraku.

Nič nisem pričakovala, a res sem uživala in tekla kolikor se je le dalo. Minilo je kar naenkrat in glej, štoparica se je ustavila na številki 1:31:44. Jeee, to sem bila vesela. Ko nič ne pričakuje, odtečeš odličen čas, zraven uživaš, postaviš svoj osebni rekord in po vrhu vsega zasedeš tretje mesto v absolutni konkurenci.

Enkratno!