V njej boste našli:
- predloge za nenavadne, a zanimive maratone v letu 2014
- informacijo o seriji maratonov Rock`n`Roll in reportažo iz Las Vegas Maratona
- predstavitev teka na smučeh, tekaških smuči in čevljev
- strokovne članke o prehrani (tokrat o maščobah in hrani kot zdravilu)
- kako vaditi pozimi
- ali poznate Franja Mihalića, edinega maratonca iz bivše skupne države z olimpijsko medaljo?
- in še mnogo več
TOKRAT V ZELENIH ODTENKIH:
In še zanimivost iz 12. številke:
Leonard Hurst, od zidarja do maratonskega šampiona
Ko so se po viktorijanskem Londonu zale dame sprehajale s parazoli in so se jim gospodje priklanjali s klobuki, je nedaleč proč, v okrožju Kenta, mladi opekarski vajenec tekel. Ni bil samo vzdržljiv, pač pa tudi hiter in izjemno spreten. Pri petnajstih letih je zmagal na prvi tekaški tekmi med odraslimi in za zmago zaslužil 10 funtov. Kariero med opekami je obesil na klin in šel med profesionalne tekače. Po današnjih merilih bi rekli, da je dosegel vse, kar tekač lahko. Imenoval se je Leonard Hurst.
Zgodovina teka v Veliki Britaniji
V poznem 19. stoletju je bil tekmovalni tek na britanskem otoku zelo razvit. Razvil se je s tekmovanj v hoji, hitri hoji, ki je največkrat potekala na zaprtih stadionih in trajala cel dan, lahko tudi več dni skupaj. Gledalci so tekmovalce hodili gledat in stavili na favorite. Gentelmanska oblika tekmovanja torej, ki se je s treniranostjo tekmovalcev prelevila v tekaške mnogoboje. To so bili pravi ultramaratoni, tekaške preizkušnje, ki so za bogate nagrade privabile najboljše tekmovalce iz Evrope in angleško govorečega sveta. Leonard ali Len Hurst se je ultramaratonov lotil v zgodnjih dvajsetih. Potem, ko je od malih nog tekel na krajših razdaljah med 5 in 15 kilometrov, je že pri 21-ih opravil s tristo kilometri v štiridnevnem tekmovanju.
Namesto na OI v Pariz
Rojen leta 1871 je Len Hurst v živo spremljal nastanek olimpijskega gibanja. Pri svojih 25-ih je bil v življenjski formi in idealen kandidat za nastop na olimpijskem maratonu. A francoski plemiči z baronom Cubertainom na čelu so bili še bolj puritanski od angleških in na olimpijske igre niso pripustili nobenega, ki je kdajkoli dobil plačilo za svoj športni nastop. Tako imenovani profesionalci, med katere je sedaj spadal tudi Hurst, se niso dali motiti. Še istega leta, ko je Spyridon Luis slavil na Atenskih igrah, so v Parizu organizirali prvi Pariški maraton. Idejo za razdaljo, dolgo dobrih 40 kilometrov, so dobili na prvi olimpiadi. Prvi profesionalni maraton na svetu se je prav tako izkazal za izjemen uspeh. Ogromna množica se je zbrala na že startu pri Porte Maillotu, skoraj 2000 gledalcev pa je tekače pričakalo v cilju pri Versaillesu. Izjemna množica tudi za današnje standarde, izjemno pa je bilo tudi število nastopajočih. Kar 191 tekačev se je postavilo na start (za primerjavo, v Atenah jih je bilo le 18, na prvem ljubljanskem sto let kasneje pa 175). Prestižno zmago in 200 frankov nagrade je odnesel Hurst, ki je s časom 2 uri, 31 minut in 30 sekund suvereno zmagal ter Luisov čas iz Aten izboljšal kar za 27 minut. Žal rezultat zaradi (po današnji predpisani razdalji 42,195 km) prekratke proge nikoli ni bil priznan za svetovni rekord.
Maraton, ki ga je proslavil, je bil stalnica v Hurstovem koledarju. Leta 1897 je v drugi ponovitvi za las zgrešil zmago, drugi pa je bil tudi leta 1899, ko ga je premagal Francoz Charbonnel. A Hurst še ni rekel zadnje besede. Že naslednje leto, v peti ponovitvi sedaj že uveljavljenega maratona, je Hurst ponovno zmagal, znova v rekordnem času 2:26:48. Leta 1902 je na maratonu, ki je sedaj obrnil smer iz predmestja v center Pariza, Hurst slavil še tretjič, s še vedno odličnim časom nekaj pod 2 uri in 35 minut.
Svetovni ‘profesionalni’ rekord
Najboljši približek svetovnemu prvenstvu v maratonu, kot ga poznamo danes, je bil v začetku 20. stoletja »profesionalno svetovno prvenstvo na 25 milj«, ki se je odvijalo v Londonu 23. septembra 1901. Len Hurst je 40-kilometrsko tekmo brez težav dobil in se okitil z naslovom svetovnega prvaka. Dve leti kasneje, natančneje 27. avgusta 1903, je na isti progi na Stamford Hillu postavil še uradni »profesionalni svetovni rekord« na 25 milj. Z 2:32:44 je prejšnji rekord Georga Dunninga, ki je zdržal 22 let, izboljšal za več kot minuto. Zanimivost s te tekme je tudi podatek, da je Hurst za dosego rekorda že takrat najel narekovalce tempa; taktika, ki je stoletje kasneje stalnica na vseh večjih maratonih.
Druga tekaška tekmovanja
Preden je maraton postal najpopularnejša tekaška disciplina, se je najpogosteje tekmovalo na različnih razdaljah med 20 in 100 kilometri. Hurst je nastopil na več takih tekih, največkrat zelo uspešno. Samo mesec dni po svoji drugi Pariški zmagi je nastopil na 50-kilometrskem teku in slavil s 3 urami in 36 minutami. Odmevni ultramaraton »London to Brighton«, ki je bil med londonskim parlamentom in Brightonom v razdalji 85 kilometrov prvič organiziran leta 1899, je v drugi ponovitvi leta 1903 dobil nihče drug kot Hurst s časom 6 ur, 32 minut in 34 sekund. Pred drugouvrščenim je imel celih 40 minut prednosti.
Poleg tekaških dirk je Len Hurst redno obiskoval in nastopal na tekmovanjih v hoji. Disciplina, ki je bila zametek današnje hitre hoje, je v tistem času privlačila tudi najboljše tekače. Hurst je zmagal na enih od teh v Parizu, ko je v eni uri prehodil 17 kilometrov, nastopal pa je tudi na večdnevnih tekmah. Najbolj znana med temi je najbrž 6-dnevna preizkušnja v Madison Square Gardenu, kjer je Hurst nastopil v ekipi s svojim bratom. Najzanimivejši podatek s prireditve je gotovo ta, da jo je spremljalo kar 5000 gledalcev.
Kaj pa treningi?
Hurst je že leta 1896 imel svojega trenerja, ki mu je planiral in predpisoval treninge. Njegova dnevna doza treniranja je sestavljala vsaj 6 ur hoje in 10 do 30 kilometrov teka. Časovno zelo zahteven plan, a profesionalci so šport pač morali jemati kot službo. V knjigi, ki jo je leta 1908 izdal Alf Downer, je Len Hurst takole opisal tipični dan treninga tekača in hodca: vstajanje ob 6. uri in zmerna hoja do pol devetih. Po zajtrku uro počitka, potem pa spet vsaj uro hoje in zatem vsaj 8 km teka. Kosilo okrog 13. ure, s počitkom do treh popoldne, potem pa ponovno uro hoje, ki ji sledi vsaj 8 km teka. Po popoldanskem počitku in prigrizku še dve uri hoje pred večerjo ter spanjem. Bi prenesli tak režim? Stavim, da ne. Sodobni tekač bi Hurstu lahko svetoval, da bi lahko prihranil precej časa na nogah, če bi v svojo dnevno obremenitev vključil vsaj kakšen hitrostni trening.
Len Hurst je svojo bogato kariero zaključil pri 35-ih, v letu 1908. Do konca življenja je vodil pub in leta 1937 umrl zaradi ciroze jeter. Ko so leta 1951 spet obudili dirko »London to Brighton«, so lovoriko, ki jo je prejela zmagovita ekipa, poimenovali »Pas Lena Hursta«. Nagrada je avtentični šampionski pas, ki ga je za svojo zmago leta 1903 prejel Hurst.
Ni komentarjev:
Objavite komentar