ZLATA V KOMBINACIJI S ČRNO

Všeč so ji tople barve, tudi zlata v kombinaciji s črno. Priznam, da močno močno dvomim, da bi se takšne kombinacije kdaj sama lotila. Prvič, sploh ne vem če bi se jo spomnila, drugič, pa tudi če bi se spomnila, ne vem če bi si upala zamešati ti dve barvi. Sem mislila, da se ne kombinirata tako lepo, ampah sedaj vidim, da zlata in črna želo lepo - v bistvu super - pašeta ena k drugi. 

Hvala, hvala za idejo! To kombinacijo bom sigurno še uporabljala.

ŠE ENA LAŽNA

Tele "lažne" so mi zadnje čase očitno zelo pri srcu. Pred kratkim sem pekla lažno Sacher torto, tokrat pa sem našla recept za Lažno gibanico. Hja, mogoče pa bom naslednjič spisala objavo, v kateri se bom tako zlagala, da bom še sama sebi verjela. No, no, malo heca mora bit.

Saj vem, da se takšne "lažne" sladice niti pod razno ne morejo primerjati s tistimi "ta pravimi", a kar me pri njih naaaajbolj razveseli je to, da so enostavne za pripravo in okusne.

Lažna gibanica nas je kar navdušila. Seveda, neučakani kot smo, smo navalili nanjo, ko je bila še vroča in ....
In naslednji dan, ko je skoraj več ni bilo, ugotovili, da je mnogo, mnogo boljša. Zato vam priporočam, da se držite malo nazaj in počakajte, da se sladica fajn ohladi, tako da se bodo okusi fajn premešali in prepojili.

Jaz jo bom spekla še enkrat, da vidim, če nam uspe zadržati se.


LAŽNA GIBANICA

Sestavine

1. zmes:
1 jogurtov lonček moke
1 jogurtov lonček mletega maka
1 jogurtov lonček mletih orehov
1 jogurtov lonček sladkorja

2. zmes
4 naribana jabolka
1 vanili sladkor
cimet
rum
sladkor po okusu

3. zmes
500 g skute
2 kisli smetani
3 jajca

Pekač namastim in nanj potresem polovico prve zmesi, ki jo premešam na suho. Dodam drugo zmes, preko potresem preostalo polovico prve zmesi in na koncu preliem s tretjo zmesjo.

Pecivo pečem 1 uro na 200 stopinjah.

KAKŠEN KRUH JEMO?

V trgovinah je dandanes na voljo ogromno različnih vrst kruha, a koliko je med njimi dobrega, je že drugo vprašanje. Včasih se je kruh pirpravljal iz moke, vode, kvasa in soli. Kaj pa danes? Danes je kruh zvarek kemije.
 

Včasih so kruhu dodajali aditive predvsem zato, da bi podaljšali njegovo obstojnost. Tudi danes peki z dodatki poskrbijo, da kruh zdrži dalj časa, da torej prehitro ne splesni, poskrbijo pa tudi za to, da se prehitro ne suši, da se pretirano ne drobi, da lepše vzhaja in zato ni zbit, da ima enakomerno strukturo, lepo barvo in hrustljavo skorjico.
Pomemben razlog za dodajanje aditivov je tudi zagotavljanje čim raznovrstnejše ponudbe kruha, da se izdelki na trgu med seboj razlikujejo, da so čim bolj privlačni in kupcem ugajajo, vse seveda z namenom, da bi se kruh dobro prodajal.
 

Po pravilniku o izdelkih iz žit morajo koruzni, ajdov in soržični kruh vsebovati najmanj 30 odstotkov moke, po kateri nosijo ime. Za ječmenov, proseni in ovseni zadostuje, da je v njih 20 odstotkov omenjenih žit. Ostalo je ponavadi pšenična moka. Sestava kruha je podatek, ki ga peki niso dolžni zagotoviti, zato nam tudi prodajalci ne bodo mogli postreči z informacijo, kaj je v katerem kruhu. Izjema je le predpakirani kruh, pri katerem morajo biti na embalaži navedene vse sestavine.

 

 

Tudi tam, kjer je na voljo etiketa, ni preprosto priti do informacije. Pravilniki od proizvajalca ne zahtevajo, naj navede točne odstotke uporabljene moke. Zahteva pa, da so sestavine naštete po zaporedju, od tiste, ki jo je največ, navzdol. Če na etiketi piše pšenična, ržena in ajdova moka, to lahko pomeni 40 odstotkov pšenične, 30 odstotkov ržene in 25 odstotkov ajdove moke ali, kar je pogostejše, 80 odstotkov pšenične, 10 odstotkov ržene in 5 odstotkov ajdove moke. V obeh primerih je etiketa ustrezna in se ne moremo pritožiti.
 

A kdor sam peče ržen, ajdov ali koruzni kruh, točno ve, da ni možnosti, da bi dobili puhlo, rahlo in mehko pecivo. Če je vaš "rženi" kruh po strukturi podoben belemu, le da je drugačne barve, je za to razliko zaslužen kak dodatek - skrivnost sodobne pekarske industrije.
 

Na številnih etiketah najdemo izraz "pekovski dodatki". Kaj tiči za njim, je dolga zgodba. Poleg moke, vode in kvasa peki lahko dodajajo kruhu še emulgatorje, stabilizatorje in gostila, s čimer dosežejo lepšo strukturo kruha. Za hitrejšo fermentacijo in kot pomoč pri vzhajanju lahko dodajo encimske preparate (amilaze, diastaze, celulaze, proteaze ...) ter sredstva za obdelavo moke. Za daljšo obstojnost je dovoljeno uporabljati tudi konzervanse. Za izboljšanje okusa in vonja je dovoljeno dodajati naravne in naravnim identične (!) arome, sladkor in sladila.
 

V trgovini kupljen kruh poleg nujno potrebne moke, vode in kvasa pogosto vsebuje še druge sestavine: sladkor, olje, dekstrozo, smetano v prahu, krompirjeve in druge kosmiče, semena, različne vrste hidrogenirane rastlinske maščobe, mleko, sirotko, sirotko v prahu, jajca v prahu, pražen ječmenov slad, sladno moko, pšenični gluten, sojin drobljenec, koruzni škrob, posušeno kislo testo, idr.
 

Torej, kaj storiti, če želimo jesti dober kruh? Specimo ga sami!!!!! Le-ta je res iz moke, vode, soli in kvasa.

ČRNI, BELI ALI RDEČI

Ribez je kot divja rastlina prvotno uspeval v gozdovih srednje in severne Evrope ter v severnih predelih Azije. Gojiti so ga začeli v 17. stoletju v Belgiji ter v severni Franciji, od koder se je razširil tudi drugod po svetu.

Poznamo rdeči, črni in beli ribez. Rdeči ribez je bolj razširjen, saj je blagega okusa in sijoče barve. Izhaja iz treh evropskih vrst ribeza. Beli ribez je zelo redek in izjemno prefinjenega okusa, nastal pa je kot mutacija rdečega ribeza. Črni ribez, ki je mešanica evropske in azijske vrste ribeza, je bolj trpkega okusa, zato je bolj primeren za želeje, marmelade in sokove.

Ljudska medicina ceni ribez predvsem kot diuretik, poleg tega pa ugodno vpliva na prebavo, povečuje apetit, čisti kri, pospešuje znojenje in znižuje povišano telesno temperaturo. Ribez vsebuje ogromno vitamina C.

Dnevne potrebe po vitaminu C lahko pokrijemo že s štiridesetimi jagodami ribeza. Poleg tega ribez vsebuje karotine, iz katerih telo tvori vitamin A, vitamin B3, kalij, kalcij, železo in mangan.

Ribez krepi imunski sistem in pospešuje nastajanje hormonov, pospešuje presnovo in nastajanje krvi. Celice varuje pred prostimi radikali in varuje sluznice. Pomirja živčevje in izboljšuje razpoloženje. Spodbuja delovanje srca in mišičja ter pomaga pri ledvičnih obolenjih. Dobro tudi prečisti telo. Ribez pa naj le v manjših količinah uživajo tisti, ki jih pogosto peče zgaga.

Čaj iz ribezovih listov poživi presnovo in prebavo, krepi odpornost in deluje poživljajoče na počutje. Štiri žlice drobno narezanih svežih ali zdrobljenih suhih listov zavremo v litru vode ter uživamo po eno skodelico zjutraj na tešče in pol ure pred večerjo.

Požirek ribezovega likerja pred počitkom naj bi odpravljal nespečnost. Ribezov liker naredimo tako, da zrele jagode stlačimo in dodamo liste poprove mete ter zalijemo z žganjem. Vse skupaj postavimo za osem dni na sonce, nato odcedimo in dodamo nekaj praženega sladkorja ter spravimo v steklenice.

Trenutno res ni sezona svežega ribeza, a v zamrzovalniku se še vedno najde kakšna vrečka. Kmalu bo zmanjkal, a dokler ga imamo lahko iz njega pirčaramo tole resnično okusno pito.

RIBEZOVA PITA

Sestavine:

• 500 g polnozrnate moke
• sol
• 200 g masla
• 200 g sladkorja
• 1 pecilni prašek
• malo cimeta

 Nadev:

• 500 g ribeza
• sladkor po okusu
• 250 g skute
• cimet

V posodi sem zmešala moko, sol, maslo, sladkor, pecilni prašek in cimet. Gnetla sem toliko časa, da sem dobila gladko testo. Testo sem zavila v folijo in ga za približno eno uro postavila v hladilnik.

Iz zmrzovalnika sem vzela ribez in ga delno odmrznila.

V skledo sem zvrnila skuto ter dodala cimet, sladkor in ribez.

Sestavine sem ročno zmešala.

Po namaščenem pekaču sem razporedila ponovico testa, tako da sem na strani naredila majhen rob. 

Nanj sem stresla nadev, 

ter iz druge polovice testa oblikovala svaljke iz katerih sem naredila mrežico.

 PIto sem pekla približno eno uro na 180-tih stopinjah.

Malo sem počakala in že smo jo morali sprobati.

Je že res, da je hladna boljša, a tudi vroča je šla hitro po grlu.

ŠE ENA ZIMSKA

Sobote so v tem snežnem času že skoraj rezervirane za tek na smučeh. Čeprav si že takoooo želim pomladi, pa je bilo današnje Pohorje resnično pravljično. Sonček sva sicer zamudila, a vseeno je bilo lepo. A težko. Snega je tooooliko in proge takoooo slabo steptane. Mehke, premehke. Pod smučami se je kar vdiralo. Ja, v dveh urah sva se fajn nagarala. Sva se pa "celostno" razmigala in nadihala svežega zraka.

Ko to pišem zunaj že spet sneži. Brrrr, raje sploh ne gledam skozi okno. Jutri me čaka dolgi tek. Kako, pri vsem tem snegu? Ne vem še - z možgani na off in bo šlo. Itak.

TEK-TEMPERATURNO RAVNOTEŽJE

Tekaška učinkovitost je velikokrat pod vplivom zu­nanjih faktorjev: vetra, terena, visokih temperatur, stopnje vlage in sonca, ki lahko negativno vplivajo na končni rezultat teka.

Ko govorimo o oskrbi telesa s krvjo, človeško telo razvije različne mehanizme, ki poskrbijo, da kri boga­ta s kisikom v največji meri oskrbi delujoče mišice.

V nekaterih nespecifičnih pogojih pa lahko pride do »krvnega primanjkljaja« - pomembna količina krvi ter tako tudi kisika, se transportira drugam. Pri zelo visokih temperaturah zraka se le-ta transportira na površino telesa, med prebavljanjem pa v prebavni sistem. V takšnih primerih mišicam začne pri­manjkovati kisika.

TEMPERATURNA RAVNOTEŽJA in RAVNOTEŽJA TEKOČIN

Pri dolgotrajnem teku veliko različnih faktorjev vpliva na povečanje telesne temperature telesa. Telo ima sposobnost, da preveliko toploto, ki bi lahko škodila telesu, razprši na različne načine. Tako vzdržuje temperaturno ravnotežje.

Ravnotežje tekočin pa vzdržuje z uravnavanjem primankljaja, do katerga pride zaradi znojenja med dolgotrajnim tekom in kompenzacijo le-tega z vnašanjem tekočine. Če pride do neravnotežja tekočin je telo v stanju dehidracije.

TEMPERATURNO RAVNOTEŽJE

Telesna temperatura zdrave osebe je 36.6°C; in­tenzivna in dolgotrajna aktivnost kot je maraton povzroči povečanje telesne temperature; blago povečanje temperature za 1°C »godi« izvedbi, če pa je telesna temperatura višja od 41°C, škodi zdravju.

METABOLIČNA TOPLOTA, ki jo proizvedejo delujoče mišice, je eden od dejavnikov, ki vpliva na povečanje telesne temperature (znaša okoli 90% celotne ener­getske porabe).

Med maratonskim tekom, ob vročem vremenu ali po asfaltu, tekači dobijo dele. toplote (nekaj kalorij) od toplotnega zračenja.

Že samo 50 kalorij, majhen del toplote matabolizma, zadostuje za povečanje temperature telesa za 1°C. Potemtakem bi že po nekaj kilometrih lahko prišlo do nevarnega povečanja telesne temperature in pregretja telesa. Organizem se je prilagodil in raz­vil specifično funkcijo, ki odvečno telesno toploto razprši na različne fizikalne načine:

• KONVEKCIJA – temperatura kože je višja od temperature zraka. Tanek sloj zraka, najbližji koži, se segreva, ko se koža hladi. Količina toplote, ki se razprši na takšen način, je večja, kadar se temperaturna razlika med zrakom in kožo povečuje.

• ZNOJENJE IN IZHLAPEVANJE – znoj je slana raztopina, ki ga izločajo znojne žleze. Vsak gram izparjenega znoja razprši 0,6 kalorije, medtem znoj, ki ne izpari (se vpije v obleko ali kaplja po koži) ne vpliva na izhlapevanje toplote, odnaša le tekočino in sol iz organizma.

Ko je stopnja vlage v zraku visoka, postane izhla­pevanje znoja proporcionalno težje, prav tako se zmanjšuje razpršitev toplote. Zato je v takšnih primerih še toliko bolj pomembno, da je mehanizem znojenja čimbolj natreniran ter da telo med telesno aktivnostjo ves čas oskrbujemo z vodo, tako se telo ohlaja in ne obremenjuje krvnega obtoka.

• KONDUKCIJA – proces se zgodi, ko telo pride v stik s tekočino, katere temperatura je nižja od telesne (mokre spužve na tekmovanju, hladni napitki).

RAVNOTEŽJE TEKOČIN

Tekači, ki niso vajeni teka v slabih vremenskih razmerah bodo manj učinkoviti, zato bodo tekli počasneje že pri izgubi 2% telesne teže zaradi znojenja. To je 1.5 kg pri 70 kg težkemu tekaču. Tekačem, ki so prilagojeni težkim pogojem teka, se bo fizična učinkovitost začela zmanjševati pri izgubi 3% telesne teže in več. Pri 5% izgubi telesne vode se fizična zmogljivost zmanjša za kar 30%. Prevelika izguba vode preprečuje hlajenje telesa in oslabi funkcijo prenosa impulzov v mišicah. Ne smemo pozabiti, da je kontrakcija posledica dražljaja živcev na mišična vlakna v elektrolitskem kroženju. Elektroliti (natrij, kalij, klorid, magnezij...) se topijo v vodi in jasno je, da brez dražljaja ni reakcije. Telo torej zahteva tekočino (vodo in elektrolite), ki je nujna za nadomeščanje primanjkljaja telesne tekočine. Te izgube so neposredno povezane z uravnavanjem telesne temperature! Bolj kot smo dehidrirani, krajši je čas, v katerem se pregrejemo.

Znaki dehidracije:

• ŽEJA

• TEŽAVE Z ŽELODCEM

• OMOTICA (vrtoglavica)

• GLAVOBOL

• kolaps zaradi VROČINSKE KAPI

Pri zelo slabih vremenskih razmerah tekač izgubi 30-50 ml tekočine na minuto. Četudi vnaša tekočino,  izgubi do 25gr/min. Čas zadrževanja tekočine v želodcu pogojuje hitrost njene absorbcije; proces poteka hitreje, če napitek vsebuje manj kot 5% sladkorja.

Stopnja znojenja in treniranosti se razlikuje od posameznika do posameznika, zato je nemogoče določiti povprečja količine vode, ki je telo potrebuje za rehidracijo med dolgotrajnim tekom.

Voda predstavlja 60 - 70 % skupne telesne teže, njena prisotnost v mišicah je 70-75%. Pri telesni aktivnosti, ki traja dalj časa je funkcija vode, poleg hlajenja telesa, obdržati nivo volumna krvne plazme. To je skrivno orožje za dosego dobrega rezultata. Zakaj?

Srce ima funkcijo centralne črpalke, krvne žile služijo kot cevovod, med naporom prenašajo velik pritisk. Če se zaradi dehidracije kri zgosti ter tako njen volumen zmanjša, srce nima dovolj »materiala« za črpanje. Kadar se znojite se voda izsrkava iz krvi. Glikogen se ne bo učinkovito razgrajeval v gorivo, odpadne snovi se počasneje izločajo, upočasni se transport kisika. Obremenitve, ki jih zahteva tekma, se povečajo.

Preprosto povedano: Kaj se dogaja v avtomobilskem hladilniku, ko ni dovolj vode? Vemo, motor ne dela!

POSLUŠAJTE SVOJE TELO, KER VEDNO VSE POVE!

Potrebno je vseskozi piti, pri visokih temperaturah je treba povečati vnos tekočine za 50%.