ponedeljek, 31. maj 2010

PISAN KOLAČ S CIMETOM

Pomlad je čas, ko sive, bele in turobne barve zamenjajo pisani in cvetoči odtenki. Zacvetijo prve rožice v svetlih barvah, prebudi se narava in zapojejo prvi ptički. In ko tako opazujem prebujanje narave in prelivanje prvih pisanih barv ugotovim, da je potrebno tudi v kuhinji pričeti sezono pisanih odtenkov.

Tale pisani kolač je izvrstna pomladanska sladica, ki zadovolji še tako zahtevne okušalne brbončice. Sočna in z okusom cimeta. Ooo, se prileže. Še posebej po vadbi ali tekmi.
Najbolj pomembno pa je to, da je pripravljen v 20-tih minutah, ter da je tako rekoč brez maščob.

PISANI KOLAČ S CIMETOM
200 g suhih izkoščičenih sliv, 150 g navadnega jogurta, 200 g sladkorja, 2 celi jajci, 2 beljaka, vanili sladkor, 350 g moke, 1 čajna žlička cimeta, ščepec zmletega muškatnega oreška, 25 g masla, 1 pecilni prašek, 400 g svežega sadja




1. Pečico segrejem na 200 stopinj. Dno plitvega pravokotnega pekača obložim s peki papirjem ali pa namažem z margarino.
2. Suhe slive narežem na manjše koščke in jih vsipam v skledo. Dodam jogurt, sladkor, cele jajce in beljake in vanili sladkor. Sestavine zmiksam, da se med seboj lepo povežejo.
3. V drugo skledo presejem moko, dodam cimet in muškatni orešek. 75 g začinjene moke, ki jo bom kasneje uporabila za vrhnjo plast, presipam v drugo skledo in ji vtrem maslo.
4. V preostalo moko zamešam pecilni prašek, ter jo primešam zmesi jogurta in sliv. Sestavine zmiksam, ter zmes stresem v pekač.
5. Zmes posipam z gozdnimi sadeži oz. poljubnim sadjem po okusu, ter po vrhu enakomerno potresem z zmesjo moke in masla.
6. Pečem približno eno uro, da postane kolač čvrst in rahlo zapečen.



IMENITNA LAHKA SLADICA!

Print Friendly and PDF

nedelja, 30. maj 2010

DIRKA PO PREKMURSKIH HRIBIH

Že nekoliko utrujena od vseh teh spomladanskih tekem, sem se odločila, da pomladni del sezone zaključim z duatlonom. Kljub temu, da pri sebi nisem bila čisto prepričana ali naj grem, ali ne, sem se prijavila na zadnji duatlon organiziran v okviru slovenskega pokala, ki je potekal v Pečarovcih pri Murski Soboti.

Fajn, sem si mislila. Zadnja tekma. Pa v Prekmurjuje! Sigurno bo ravninska, saj tam pa ja ni nikjer nobenega hriba. Malo bom odtekla, pa še odkolesarila in še enkrat odtekla, pa bo.

A realnosti je bila popolnoma drugačna. Kruta in naporna.

Po prihodu v Pečarovce je bila prva misel, ki me je obletela: Kaj če bi raje šla domov? To ja ni za mene!
Okrog nas so bili sami bregi. Ravnine ni bilo za videti nikjer. Po ogledu kolesarske in tekaške proge, mi je bilo takoj jasno, da bom trpela ko hudič. A je šlo.

Startalo nas je le malo več kot 40. Pognali smo se čez štartno črto v prvi krog teka.

Dva je bilo potrebno odteči v prvi rundi. Vsak je bil dolg nekoliko več kot dva kilometra. A kilometri niso pomembni, omembe vredna je bila višinska razlika. Čez 140 m v enem krogu, oz. nekoliko manj kot 300 m na petih kilometrih.
Po končanem teku (z onega hriba odzadaj smo pritekli) smo poskakali na kolesa.

Na začetku kolesarske proge nas je pozdravil kilometerski 18% klanec in za tem spust. Opravili smo štiri kroge. Po domače povedano na 18-tih kilometrih smo se dvignili in spustili za skoraj 900 višinskih metrov.

Kot zadnja disciplina je sledil še en krog teka in nato prihod v cilj. A splačalo se je! Definitivno. Moram priznati, da sem prav ponosna na sebe. Bila je namreč ena izmed težjih prog - tako se rekli tudi izkušeni tekmovalci.

Rezime? Kakor, da bi se ena in pol krat odpeljala iz Hoč na Areh - 25 km in 1200 višinskih metrov razlike. To pa tudi ni kar tako, a ne?
Print Friendly and PDF

petek, 28. maj 2010

TEK - STOPALO KOT BLAŽILNIK SUNKOV

Stopalo blaži sunke še posebej takrat, kadar pri stopanju dejavno uporabljamo sprednji del stopala. Pri pravilnem biomehanskem delovanju stopala, se mora le-to, potem ko ga položimo na tla, nagniti navznoter za 4-8 stopinj (pronacija).

S tem gibom se velike sile porazdelijo na celotno stopalo in sunek je naravno ublažen. Ta mehanizem omogoča tudi takojšnjo prilagoditev podalgi in pomaga ohranjati ravnotežje.

Razlikujemo tri tipične tipe stopal:

Normalno stopalo. Odtis kaže normalno oblikovan lok stopal. Peta in sprednji del stopala sta povezana s sorazmerno širokim pasom zunanje stopalne površine. Pri teku pristanemo na zunanji strani stopala, ki se zasuka navznoter (naravna pronacija), da omili sunek. Tekači z normalnim stopalom ne potrebujejo čevljev s pretirano oporo ali stabilizacijo stopala.

Udrto stopalo. Odtis kaže zelo široko stopalno površino, stopalnega loka skoraj ni oziroma je izgubil svojo funkcijo, ker se je morebiti zaradi čezmerne telesne teže skoraj popolnoma približal tlom. Zaradi spuščenega loka se stopalo zasuka navznoter, čezmerno pronira in ne more blažiti sunkov. To funkcijo morajo prevzeti drugi sklepi, kolena in kolki. Posledica so morebitne preobremenitve. Značilen primer tekača, ki potrebuje večjo oporo.

Izbočeno stopalo. Med peto in blazinico je le ozek pas stopalne površine. Stopalo ima premalo lastne pronacije, da bi ublažilo sunke, zato mora biti čevelj mehkejši, da prevzame pomankljivo naravno funkcijo stopala. Primeren je tudi trši protipronacijski vložek na notranji strani čevlja.





Print Friendly and PDF

četrtek, 27. maj 2010

MMM, JE DOBER!

Ej, kako faj je pri mojem kruhastem ustvarjanju prav iz domače dnevne sobe slišati krik: "Njami, ta kruh pa je ful dober!".

In res. Včasih kruhaste tvorbe uspejo "v nulo", včasih malo manj in ... ojoj kolikokrat se je že zgodilo, da je nastal zmazek, trda tvorba ali celo razpadajoča štruca! Tudi neslan je že bil, pa smo ga porabili za kruhove cmoke.

A tale je resnično uspel. V
ečerni kruhek.

KRUH S PIVOM
70 dag moke, kvas, žlička sladkorja, mlačna voda za kvasec, sol, jajce, par kapljic olja, cca. 3 dcl mlačnega piva

Moko presejem v skledo, na sredini naredim jamico, zdrobim vanjo kvas, ga posujem z žličko sladkorja in zalijem z mlačno vodo. Vodo nalijem le do roba jamice in pustim kakšnih 5 - 10 minut, da kvas kipne. Za tem dodam žličko soli, 1 jajce in malo olja. Maso zalijem s toplim pivom in zmiksam. Miksam tako dolgo dokler ni testo gladko in prožno. Po navadi na koncu testo pregnetem še z roko. Nato ga položim nazaj v skledo, pokrijem s krpo in pustim kakšno urco, da vzhaja.

Tokrat sem urico izkoristila za skok na kolo, opravila turo in po nekaj več kot eni uri, ko sem se vrnila, ponovno fajn pregnetla že dodobra kipjeno maso. Oblikovala sem ga v leeepo štruco, ga položila na pekač in ga po vrhu z nožem narahlo prerezala. To sem storila zato, da kruh med peko ne poči ob straneh. Za tem se ga ponovno pokrila z bombažno krpo, ter ga pustila še kratek čas da ponovno kipne. Ta čas sem izkoristila še za hiter raztek. Pol urce. Na brzino.

Tako. Ko sem končala z vsemi športnimi aktivnostmi sem končno ogrela pečico in vanjo položila kruh. Pekel se je približno eno uro. Prvih 30 minut na 250 stopinjah in nato na 200 stopinjah. Ja, pa v pečici imamo vedno skledo z vodo. Tako pečen kruh je bolj mehek.





SLASTEN! KRAJČEK SEM SAMA POJEDLA!
Print Friendly and PDF

sreda, 26. maj 2010

BAZIČNO RAVNOVESJE

Kar nekaj člankov sem že prebrala o vzdrževanju kislo - bazičnega ravnovesja v telesu, ki je potrebno za nemoteno delovanje večine prsnovnih procesov. Pravijo, da mora biti PH krvi ves čas nekoliko bazičen, a pri presnovi hrane, ki je sodobni človek največ uživa nastajajo kisline. Odvečne kisline, ki jih telo ne more izločiti pa nas močno obremenjujejo in negativno plivajo na naše počutje.

A ste vedeli, da se pri presnovi sadja in zelenjave tvorijo baze? Tudi maline in banane spadajo med bazična živila. Maline imajo vrednost +5, medtem ko imajo banane vrednost +10. Le za primerjavo - polnozrnati kruh spada med kisla živila z okvirno vrednostjo -7.

Z vsakodnevnimi sadnimi napitki tudi mi poskušamo ubijati vse odvečne kisline v telesu.


SADNI NAPITEK IZ MALIN IN BANAN
3 banane, 1/2 kg malin

Sadje očistim, narežem in zmiksam. Natočim v kozarce in veselo spijemo.

OSVEŽILNO IN BAZIČNO!







Print Friendly and PDF

torek, 25. maj 2010

VZTRAJAJMO Z VESELJEM


  • Postavimo si dosegljive cilje.

  • Ne nalagajmo si preveč in do sebe ne bodimo prestrogi.

  • Vadbo naravnajmo na svoje cilje in se ne ozirajmo na druge.

  • Trenirajmo redno, raznoliko in s potrebnimi premori za okrevanje.

  • Pri vadbi ne pretiravajmo, tudi če imamo zanjo le malo časa.

Vedno izkoristimo priložnost za spremembe. Spremenimo npr. čas vadbe, ali se lotimo različnih vztrajnostnih športov.

Ob upoštevanju takšnih nasvetov bomo lažje preživeli tudi sušna obdobja in želja po teku se bo zagotovo vrnila in ostala. A ne pozabimo: kot začetnik za popoln življenski preobrat potrebujemo le pol leta. A ni to zadostna motivacija? Ali ni vredno toliko časa vztrajati? Če bi vedeli, kaj se bo kmalu pričelo dogajati v našem telesu, z začetkom osebnega tekaškega treninga ne bi oklevali niti dneva.

A ko je dan tako lep in topel, se tudi čas za sprehod po vrtu še najde.
Sivka se je prav prevzetno razbohotila v tem loncu.

Melisa uživa na soncu.

V senci japonskega javora se svetijo beli in vijolični cvetovi.

Še malo, pa v cvet - potonika, ta prelepa starodavna roža.
Print Friendly and PDF

ponedeljek, 24. maj 2010

VEČERNE DOBROTE


Marsikdo bi takšen jedilnik z veseljem uvrstil v svoj pomladno dietni repertoar. Nam tega ni potrebno. Že nekaj let se poslužujemo najuspešnejše diete, ki res pomaga. To je šport. Plavanje, tek in kolesarjenje.


V bistvu imamo večkrat probleme s pridobivanjem teže, kakor s klestenjem odvečnih kilogramov. Če se slučajno kakšen prime (pa se itka ne) - en dolgi tek in že ga več ni. Tako kot je prišel, tudi izgine. Brez muke.

In ker tudi strastni mesojedci nismo (no tu pa tam že mora biti na krožniku) in ker je sezona špargljev na višku, je bila večerna miza prekrita s temi dobrotami.


ŠPARGLJEVA KREMNA JUHA
čebula, olivno olje, krompir, šparglji, voda, kisla smetana, sol, poper, ostale začimbe po okusu

Čebulo narežem in prepražim na olivnem olju. Dodam na koščke narezan krompir in šparglje. Vse skupaj še nekoliko popražim, dodam žličko moke in zalijem z vodo. Začinim ter skuham. Tik pred koncem juho zmiksam in dodam kislo smetano.

PREPROSTO, HITRO IN DOBRRO!!

Tokrat sem uporabila takšne rejene rastline, saj smo divje že zdavnaj pospravili.



Slučajno je ravno naneslo, da sem ta dan pekla tudi kruh. Kruhovi masi sem "ukradla" del testa, ter zvila takšne majhne kruhove paličice. Le par sem jih naredila - kot priloga k juhi.

Razporedila sem jih po pekaču in na hitro spekla.

A ker je bil glavni del večerje brez neke večje vsebine (fantje bi rekli, da takšna juha itak takoj "skozi" pade), smo veselo posegli še po domačem tiramisuju. Takšnem iz skute.
Print Friendly and PDF

nedelja, 23. maj 2010

V DEŽELI VULKANOV

Ta vikend sta si omislila tekmo pri sosedih. Na avstrijskem Štajerskem, natančneje v deželi vulkanov. Vulkanland. In meni se je prav prilegel fotografski izlet v nove kraje.

Pohiteli smo v nedeljsko jutro in ob pol šestih že bili zbrani na skorajda družinskem zajtrku. Manjkal je le Jernej. A naj se čuje še tako zgodaj sploh ni. Ob petih je zunaj že krepko jutro in tudi ptički že takooo veselo pojejo.



Kakšna razlika se opazi že takoj po prihodu čez mejo. Vse hiše so tako urejene, da kar vabijo poglede. In njihova okolica! Na oknih so obvezno rožice. Grmički skladni in pedantno obrezani, da se o travi ne pogovarjamo.

Parkirni prostor za tekmovalce je bil urejen na skrbno pokošenem travniku.

Tekma je bila organizirana v maaajhnem kraju. Imajo še manjše jezero (že skoraj ribnik), okoli katerega je urejeno prelepo kopališče.
Jezero je tako majhno, da je za razdaljo 750 m bilo potrebno preplavati dva in pol kroga. Kroge označujejo boje. Ta je rdeča, v odzadju se vidi modra.

Zaradi nizkih temperatur vode, je bilo dovoljeno plavati v neoprenskih oblekah. Ja, kar težko gre gor tale stvar.

...pogumen skok v hladno vodo.
Že se bliža štart.
Najboljši so se razporedili v prvi liniji.
Start. Množica se je pognala v vodo. Včasih plavajo kar en po drugem, preden si pridobi vsak svojo pozicijo.

Potrebno je pohiteti iz vode, se sleči, dati čelado na glavo, zgrabiti kolo in teči do izhoda menjalnega prostora, kjer je dovoljeno povzpeti se na kolo.


Tokrat nam vreme ni bilo preveč naklonjeno. Vlilo se je takoj, ko so tekmovalci zajahali svoje jeklene konjičke. Ni fajn kolesariti v dežju. Zraven tega, da je nevarno, si fajn pošprican in tudi vidiš bolj malo. Sama se en fajn hladen tuš doživela prejšnji dan, ko me je po 65 prevoženih kilometrih, tik pred domom fajn spralo in me spremenilo v premočeno in blatno pujso.
Proga za tek je bila bojda divja. Fejst gor in fejst dol.
Kljub težkim pogojem in zahtevni progi pa zadovoljstva ni manjkalo.

Še zadnji posnetek iz avta in domov.
Print Friendly and PDF