Ej, kako čas beži! Dva meseca je že minilo od moje zadnje tekme. Od zadnjega polmaratona, teka v dežju, teka v mukah, skratka od teka, ki bo slej ko prej izginil iz spomina.
...pa so me že spet pričeli srbeti podplati. In kot naročeno so nas že kar nekaj časa nazaj pričeli v Mariboru bombandirali z reklamami za 1. Eko Maraton. Bohotile so se s plakatov, z avtobusov, po radiju, vabila s prijavnicami pa smo prejeli tudi na dom.
A za mene neka posebna reklama ni bila potrebna. Odločitev, da se tekme na 21. kilometerski razdalji definitivno udeležim je padla že med dopustom. V bistvu se mi je terminsko skoraj idealno podala v moj jesenski tekaški plan in tako sem jo s pridom izkoristila za trening tekmo pred udeležbo na "ta pravem" maratonu v Ljubljani.
Po dveh dneh nenehnega dežja, tudi nedeljski jutranji pogled skozi okno, ni obetal nič dobrega. A kaj, navajena sem vsega. Predvsem pa dežja. Pa tudi mraza. A današnje temperature so bile idealne. Boljšega si po mojem mnenju sploh nebi mogli želeti. In tudi dež je ponehal. Proti koncu tekme se je prikazal celo sonček.
In tako kot nam je perfektno služilo vreme, tako so tudi noge skoraj idealno oddelale svojo nalogo. Z eno besedo - bilo je super. Vse. Organizacija, trasa, navijači,.... da o tempu ne izgubljam besed. Letelo je kar samo od sebe. Za tekmo iz polnega treninga, za mene, skoraj neverjetno. In skupni čas! Dve minuti boljši od najboljšega dosedanjega. Takšen, ki sem ga še lani le sanjala. Sedaj ga pa imam.
Skratka, prazadovoljna v cilju! Me že malo "firbec" matra kako bo na maratonu. Sem prav radovedna kakšna preizkušnja je to. Eni pravijo, da grozna! Pa, da vidimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar