ponedeljek, 27. september 2010

ZLATO ZAPEČENO PO FRANCOSKO

Minevata že kar dve debeli leti, odkar pečem kruh. Redno. Razen na dopustu. Vsaki drugi dan. Vsakokrat drugačnega, različnega okusa, poljubne oblike.

In kaj ugotavljam? Da je peka kruha ena izmed najpreprostejših stvari, ki pridiši iz pečice. Postopek enostaven kot pasulj, poraba časa minimalna, peče se pa itak samo.

Pri peki ne kompliciram, ker enostavno nimam časa za kompliciranje. V glavnem je ritual ustaljen - z drobnimi niansami. Pridirkam domov, se preoblečem (ali pa tudi ne), pograbim skledo, tehtnico in sestavine za kruh in zamesim testo. Nato se čiso zares preoblečem - v tekaška oblačila - in si privoščim minute za sebe.

Ko polna energije, spočita, dobre volje in razposajena kot mali otrok stopim skozi vrata je prva faza priprave slastnega kruha že mimo. Hitro testo ponovno pregnetem, ga oblikujem in položim na pekač obložen s peki papirjem. Oblike so takoooo različne. Pa saj ni čudno. A veste koliko novih idej prinese sprostitev na svežem zraku.

No, nato vklopim pečico in čas, ko se le-ta segreva izkoristim za skok pod prijetno toplo vodo. In glej ga zlomka, stopim iz kopalnice, hop-cup in že je kruh v pečici.

A sem se namatrala? Ne. A sem porabila ves popoldan? Ne. A sem se moralaodpovedati rekreaciji? Kje pa, neee.

Torej. Ni enostavnejšega in hitrejšega opravila kakor peka kruha. A ne?







...IN NI BOLJŠE VEČERJE KAKOR TOPEL KRUH Z...
Print Friendly and PDF

1 komentar:

  1. Kruuuuuuh, mmmm.
    Samo zato ga ne pečem (kupujem niti), ker bi potem vsega sama pojedla. In ne bi niti tek pomagal, da se ne bi redila bolj hitro, kot vzhaja testo...

    OdgovoriIzbriši