SEM JO LE PRIGURALA DO KONCA

Dnevi so vse krajši in krajši, živali so legle k zimskemu počitku, čas je, da se tudi tekači umirimo in si privoščimo več kot zasluženi počitek.

 

Evo, tudi meni je končno uspelo prigurati več kot dolgo sezono do kraja. Za konec sezone smo se tako kot lani udeležili polovičnega maratona v Palmanovi. Fajn družba, prijetno vzdušje, tek, zabava in dobra hrana,... vse to se je zlilo v prijetno preživeto novembersko nedeljo.

 

Sam tek je od začetka do konca izgledal dokaj katastrofalno, a kaj drugega tudi nisem pričakovala. Saj se po maratonu še nisem niti dobro sestavila, ko sem ponovno stala na štartu. A polovička bo že šla, sem si rekla in se prijetno namatrala, da sem prisopihala do konca.

 

Kljub temu, da sem si že lani rekla, da bom manj tekmovala, so se tudi letos tekme kar namnožile. Da pomislim:

 

Na praznik velike noči, smo namesto, da bi se doma basali s šunko in jajci, družinsko obuli tekaške copate in se pognali na tek okrog Mariborskega otoka. 14 dni kasneje sem že stala na štartu spomladansega maratona v naši bivši bratski republiki Srbiji. V Beogradu. In že je bil maj, ko se dogaja in dogaja, ko tečejo že skoraj v vsaki vasi in na pragu je bil že tradicionalni tek trojk. Potem pa si vzamem pavzo sem si rekla, a kaj ko so vsi rinili v Radence, pa sem še jaz šla. Odtečt desetko, potem pa res zaključim in si nekoliko oddahnem. A glje ga zlomka, premamil me je tudi DM tek za ženske. Tega sem odtekla katastrofalno in odločitev je dokončno padla. Za dober mesec dni je s tekmami konec. Potrebujem pavzo, nato pa želim kar se da dobro odteči julijsko Nočno desetko. Zadala sem si cilj 42:30 in ga zgrešila za sekundo na km.

 

S tekom leto takooo hitro mine. Že je bil avgust, dopust, morje in pričetek priprav za jesenski maraton. V začetku septembra smo konec triatlonske sezone zaokrožili še s kratkim tekom okrog Blejskega jezera, konec septembra, pa sem se v sklopu priprav na oktoberski maraton pognala preko štartne linije mariborskega Eko maratona. Tokrat sem presenetila tudi samo sebe in iz polnega treninga odtekla odličen čas, s čimer sem se močno približala mojemu drugemu cilju, oziroma želji za to sezono. A nekaj moram pustiti za seme, a ne? Ta izziv bom prihranila za drugo leto, saj drugače mi bo dolgčas.

 

Vrhunec sezone me je letos čakal v Benetkah. Zadala sem si cilj, odteči maraton v času 3:15, a žal se je tokrat po robu postavilo vreme, nam postreglo z mrazom, dežjem in orkansko burjo, ter nam namignilo, da bomo svoje cilje morali preizkušati v prihodnjih sezonah.

 

Tako, le par besed je bilo potrebnih, da smo prišlli do konca novembra, do konca desete in zadnje letošnje tekme. Madonca, se jih je nabralo.