TAČKE, TAČKICE

Ja. Pride kakšen dan, ko že pred tekom vem, da bom po njem takooo lačna. Ko se mi že pred tekom lušta nekaj dobrega. Nekaj slastnega, kar si bom privoščila po njem. In tako je bilo tudi danes.

Skok v tekaška oblačila in vprašanje svojim fantom: "Ej, kaj bomo danes kuhali?" Pa se oglasi Matija: "Naredi nekaj dobrega iz one male knjižice receptov!"

...pa smo izbrali:

TAČKICE Z MARMELADO
30 dag krompirja, 15 dag moke, 4 daga masla ali margarine, 1 jajca, sol, slivova marmelada

Izberem pet manjših krompirjev in jih skuham v slani vodi.

Krompir olupim

in pretlačim. Dodam moko, sol, jajco in maslo, ter zmešam gladko testo.

Na pomokanem pultu ga razvaljam na približno 3 mm debelo.

S kozarcem izrežem kroge,

ter jih namažem s slivovo marmelado.

Nadevane kroge prepognem in robove stisnem z vilico. Kaj sem se naučila? Če je marmelade preveč, se ne da preloženega kroga lep stisnit, ker le-ta teče ven (glej sliki zgoraj).

Kuham 8 - 10 minut v slani vodi. Odcedim in serviram s praženimi drobtinami.

MLJASK, MLJASK...

MEHANIZEM ŽEJE

Že res, da je obdobje neznosne vročine že zdavnaj mimo, a vseeno si velja zapomniti naslednje:

Dehidracija lahko ubije sicer zdravega človeka, zato je boj proti njej v vročem vremenu vreden vsega upoštevanja. Med vzdržljivostno vadbo lahko izgubimo zelo veliko vode. Maratonci lahko z znojenjem izgubijo tudi do 8 odstotkov svoje teže. Že dvoodstotna izguba teže zaradi znojenja lahko škoduje dosežku, ko pa se odstotek izgubljene telesne teže zaradi oddane vode približa petim procentom je vpliv na rezultat porazen.

Kadar vadimo v vročem vremenu se bomo nujno nekoliko izsušili. Vedeti moramo, da občutek žeje zamuja. Oglasi se, ko z znojenjem izgubimo že 1-2 odstotka telesne teže. Suha usta so zanesljiv znak, da je treba piti.
Vendar mehanizem žeje potrebuje čas, da iz raznih delov telesa zbere podatke, jih interpretira, ter se ustrezno odzove. To pomeni, da bomo precej izsušeni že kakšne pol ure prej, preden nas bo zažejalo. Ta zaostanek naredi primankljaj, ki ga najverjetneje ne bomo mogli nadomestiti, dokler se po končani vadbi ali tekmi ne bomo dodobra prepojili s tekočino.
Drug problem v zvezi z dehidracijo je hitrost praznjenja tekočine iz želodca med naprezanjem. Želodec lahko predela približno liter tekočine na uro. Torej, če na uro izgubljamo več kot liter tekočine, se bodo počasi pričeli kazati znaki dehidracije.

Takoj ko pričnemo trenirati v vročem vremenu, je priporočljivo, da na vsakih 10 do 15 minut popijemo 150 - 250 ml vode, s čimer bomo dosegli količino, ki jo lahko želodec predela v eni uri. Hladne pijače (7-8 stopinj) se iz želodca praznijo hitreje kakor mlačne.
Eden od pomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na hitrost praznjenja tekočine iz želodca, je količina sladkorja in elektrolitov pomešanih z vodo. Če je koncentracija sladkorja v raztopini večja od 2,5% se tekočina iz želodca prazni počasneje in telo je ne bo dobilo tako hitro kot jo potrebuje. Športni napitki ustrezne sestave ta učinek zmanjšujejo.

100 MINUT ZA BUČO

100 minut za kuhanje te odlične marmelade definitivno ni preveč v zameno za to, s čimer na koncu napolnim male lične kozarčke.

Ko takšen kozarček vzamem v roke, ga odpremo in marmelado namažem na rezino toplega kruha, je tistih prvih sto minut priprave že zdavnaj pozabljenih.

Okus je takooo poseben - edinstven.

MARMELADA IZ MUŠKATNE BUČE
muškatna buča (cca. 2 kg v očiščenem stanju), sladkor (količina po okusu), želin, ščepec cimeta, ščepec ingverja

Bučo razrežem, olupim in očistim.

Očiščeno meso narežem na kose, stresem v velik lonec, ter zamešam s sladkorjem, cimetom ingverjem in želinom.

Sestavine fajn zmešam, ter pustim kakšne pol ure, da se sladkor raztopi. Nato koščke sveže buče zmiksam.

Kuham kakšnih 20 - 30 minut. Medtem umijem kozarčke in pokrovčke, ter jih napolnim z marmelado. Pustim, čez noč, da se ohladi in zjutraj si že privoščim slasten zajtrk.

Če bo pa kaj ostalo, bodo dekorirani kozarčki tudi lepo novoletno darilo.

ZLATO ZAPEČENO PO FRANCOSKO

Minevata že kar dve debeli leti, odkar pečem kruh. Redno. Razen na dopustu. Vsaki drugi dan. Vsakokrat drugačnega, različnega okusa, poljubne oblike.

In kaj ugotavljam? Da je peka kruha ena izmed najpreprostejših stvari, ki pridiši iz pečice. Postopek enostaven kot pasulj, poraba časa minimalna, peče se pa itak samo.

Pri peki ne kompliciram, ker enostavno nimam časa za kompliciranje. V glavnem je ritual ustaljen - z drobnimi niansami. Pridirkam domov, se preoblečem (ali pa tudi ne), pograbim skledo, tehtnico in sestavine za kruh in zamesim testo. Nato se čiso zares preoblečem - v tekaška oblačila - in si privoščim minute za sebe.

Ko polna energije, spočita, dobre volje in razposajena kot mali otrok stopim skozi vrata je prva faza priprave slastnega kruha že mimo. Hitro testo ponovno pregnetem, ga oblikujem in položim na pekač obložen s peki papirjem. Oblike so takoooo različne. Pa saj ni čudno. A veste koliko novih idej prinese sprostitev na svežem zraku.

No, nato vklopim pečico in čas, ko se le-ta segreva izkoristim za skok pod prijetno toplo vodo. In glej ga zlomka, stopim iz kopalnice, hop-cup in že je kruh v pečici.

A sem se namatrala? Ne. A sem porabila ves popoldan? Ne. A sem se moralaodpovedati rekreaciji? Kje pa, neee.

Torej. Ni enostavnejšega in hitrejšega opravila kakor peka kruha. A ne?

...IN NI BOLJŠE VEČERJE KAKOR TOPEL KRUH Z...

JESENSKO DEŽEVNO USTVARJANJE

Spet je tu jesen in narava nam ponuja prečudovite poglede in ustvarja prelepe barvne kombinacije. In takšen hladen in deževen dan je kot naročen za jesensko krasitev doma in okolice.

No, da se razumemo, tudi tek je izvrstna sprostitev, osvežitev in rekreacije za takšen dan. Pa tudi če dežuje. Oooo, prav paše, ko drobne kapljice padajo po telesu in te hladijo.

Za prve jesenske okraske sem najprej pobrala vse kar se je našlo okoli hiše in na vrtu. Koruzo, storže, stare veje.

Sivko se porezala že julija, a sem jo posušila in glej kako prav mi je prišla danes.

Poiskala sem prazne glinaste lonce in jih napolnila s prelepimi cvetovi hortenij. Dodala sem tudi posušena stebelca s sivkinimi cvetovi.

Jesenski sadeži nas bodo pozdravili pred vhodom.

Sivka bo krasila notranjo okensko polico.

Glinasta posoda s hortenzijami pa se kot ulita baha na zunanji polici tega majhnega okna.

Ej, naslednjič ko grem na tek prinesem še več jesenskih plodov za nove krasitve.

VSAKA MINUTA ŠTEJE

..., predvsem tista preživeta doma. Ja, teh je res malo. Predvsem tistih ob vikendih. Zato so izkoriščene v "nulo". In, moram priznat, da takšen deževen dan, kot je bil današnji kdaj pa kdaj kar prav pride.

Na primer za polnjenje zimskih zalog. Da bo tudi pozimi na križniku vsaj malo domače zelenjave.

V zmrzovalnik je romala zelena. Kot začimba.

Pa kolerabica za juhico.

In por za slastne mesne omake ali juhe.

...pa stročji fižol za solate in blitva, pa peteršilj,....

Tudi črna redkev se je znašla na kupu potrgane zelenjave. A ta ne gre nikamor. Romala bo direktno v skledo. V salato.

S SONČKOM V LASEH

Uživam v teh prelepih popoldnevih, se nastavljam sončnim žarkom in se grejem. ...pa se mi zdi, da smo komaj prišli z morja in je tukaj že jesen. Prvi jesenski dan. S sončkom obsijan.

Danes sem tekla. Več kot tri ure. Mnogo kilometrov. Bilo je pravo popotovanje od Slovenske Bistrice do Ruš. In vmes sem zmišljala kako bom sonček pripeljala v kuhinjo v soboto, ko bo dež in mrzlo. Ej, že vem! Spekla bo tale zanimiv kruh z žafranko. Mmmm je dober. ...in rumen kot sonček.

ŽAFRANOV KRUH
60 dag mehke moke, kocka svežega kvasa, žlička sladkorja, žlička soli, malo olja, topla voda

Kruh zamesim vedno po enakem postopku. A že znate? Ne? No, ponovimo. Vzamem veliko skledo, natehtam ustrezno količino moke in jo presejem vanjo. V kup moke naredim jamico, vanjo nadrobim kocko svežega kvasa, ga potresem z žličko sladkorja, zalijem s pol kozarčka tople vode in pustim kakšnih 10 min, da kvasec kipne.

Dodam žličko soli, žličko olja in kakšni dve žlički žafranke. Zalijem s toplo vodo in zmiksam. Miksam in miksam, dokler se sestavine ne sprimejo, ter na koncu testo še ročno pregnetem. Pokrijem s kuhinjsko krpo in pustim kakšno uro, da testo naraste na dvojno količino.

Pregnetem, obikujem dve štruci, jih položim na pekač obložen s peki papirjem, ponovno pokrijem s kuhinjsko krpo, ter pustim še 20 min, da vzhaja. Medtem vklopim pečico in postavim vanjo posodo z vodo. Po 20 minutah, ko je pečiza že fajn segreta položim vanjo pekač s kruhom. Pečem približno eno uro. Pol ure na 250 stopinjah in nato do konca na 200 stopinjah.

NAJ POSIJE SONČEK TUDI V VAŠO KUHINJO!

POTEK GIBANJA PRI POČASNEM TEKU

Za hojo in tek so značilni enakomerno se ponavljajoči koraki z desno in levo nogo. Korak se začne, ko se ena noga dotakne tal in konča ob naslednjem dotiku druge noge. Pa poglejmo katere so najznačilnejše faze:

Faza sunka / udarca:

Vsakič, ko stopalo položimo na tla, mora to obvladati močan sunek. Obremenitev prevzame petnica in prenese pritisk, ki je od tri do petkrat tolikšen, kot ga povzroča telesna teža. Osrednji del podplata in blažilci v peti čevlja prevzamejo silo udarca ter jo vpijejo, kar razbremeni stopalo, zaradi česar se to počasneje utrudi.

Faza prenosa na celotno stopalo:
Sile se s petnice prenesejo na stopalne blazinice prstov in po pronaciji končno dosežejo veliki palčni sklep. Zdaj težo telesa nosi celotno stopalo.

Faza odriva:
Telesna teža se s sprednjega dela stopala in stopalnih blazinic prenese na prste, ki se pri tem razprejo, sile pa zrasejo na štiri- do sedemkratnik telesne teže. Napnejo se mišice meč, kratke stopalni mišice in upogibalke prstov, ki telo potisnejo naprej, dokler se noga ne dvigne za naslednji korak. V tej fazi mora tekaški čevelj čim bolje podpirati stopalni odriv. To zagotavljata dobra gibljivost čevlja in zmerno blaženje na srednjem delu podplata. Prevelika podpora v notranjem sredinjskem in zunanjem oz. stranskem delu stopala ne sme ovirati naravnega pronacijskega gibanja.

SOČNO, HITRO, PARADAJZASTO

A ni fajn tale letni čas? Poln sadja in pisane zelenjave. Ko pridrviš zvečer domov, s polno glavo skrbi, brez ideje za kuhanje, ... na brzino oblečeš kratke hlače in se za kakšno urico odpraviš na tek. Da zbistriš glavo, urediš misli in spesniš kuhaski recept za slastno večerjo.

In, ko tako tuhtaš in tuhtaš, se spomniš, da neke strašne ideje spoloh niso potrebne. Le na domači vrt je potrebno stopiti, utrgati par dišečih paradižnikov, poiskati špagete in že je večerja gotova.

No, tako hitro res ne gre, dosti bolj počasi pa tudi ne:

TESTENINE Z DOMAČO PARADIŽNIKOVO OMAKO
čebula, paradižnik, žlička moke, česen, sol, poper, bazilika, timijan, sladka smetana

Čebulo očistim, jo narežem in popražim na olivnem olju.

Paradižnik umijem, očistim, narežem na kockice, ga stresem v ponev in skupaj s čebulo nekoliko popražim. Dodam žličko moke in začinim.

Sesekljam začimbe in česen, ter dodam omaki.

Omako kuham na rahlem ognju kakšnih 15 min. zatem dodam sladko smetano, še malo pokuham in jed je gotova.

Medtem, ko pripravljam omako v velikem loncu, v slani vodi skuham še špagete - al dente.

In ne pozabi! V tole omako lahko po želji dodaš piščančje meso, tuno, zelenjavo,...karkoli ti srce poželi. A včasih rada uživam v najosnovnejšem okusu. Saj, kot pravijo, najenostavnejše stvari so ponavadi najboljše, najlepše in najdražje.

BANANIN KRUH

A se spomnite sobtega deževnega in turobnega dne? Dan za lenarjenje in peko. Sama sem izbrala drugo in spekla bananin kruh. Ta recept sem imela že dolgo nagledan, pa nekako ni bilo priložnosti, da ga preizkusim.

BANANIN KRUH
rezina masla (cca. 1 cm), 1-1/2 šalice sladkorja, 1 vanili sladkor, 3 jajca, 1-1/2 šalice zdrobljenih zrelih banan, 4 šalice moke, 1 čajna žlička sode bikarbone, 1.5 čajne žličke pecilnega praška, 1-1/2 šalice kisle smetane

1. Vklopim pečico in jo segrejem na 200 stopinj.

2. Zmešam razstopljeno maslo in sladkor, dodam jajca in zmiksam. Dodam pretlačene banane in ponovno zmiksam.

3. Dodam moko, sodo in pecilni prašek, sestavine rahlo premešam in na koncu dodam še kislo smetano.

4. Maso vlijem v namaščen pekač in pečem približno 1 uro.

5. Kruh nekoliko ohladim, narežem na rezine in posrežem z maslom in marmelado.

PO DVEH MESECIH

Ej, kako čas beži! Dva meseca je že minilo od moje zadnje tekme. Od zadnjega polmaratona, teka v dežju, teka v mukah, skratka od teka, ki bo slej ko prej izginil iz spomina.

...pa so me že spet pričeli srbeti podplati. In kot naročeno so nas že kar nekaj časa nazaj pričeli v Mariboru bombandirali z reklamami za 1. Eko Maraton. Bohotile so se s plakatov, z avtobusov, po radiju, vabila s prijavnicami pa smo prejeli tudi na dom.

A za mene neka posebna reklama ni bila potrebna. Odločitev, da se tekme na 21. kilometerski razdalji definitivno udeležim je padla že med dopustom. V bistvu se mi je terminsko skoraj idealno podala v moj jesenski tekaški plan in tako sem jo s pridom izkoristila za trening tekmo pred udeležbo na "ta pravem" maratonu v Ljubljani.

Po dveh dneh nenehnega dežja, tudi nedeljski jutranji pogled skozi okno, ni obetal nič dobrega. A kaj, navajena sem vsega. Predvsem pa dežja. Pa tudi mraza. A današnje temperature so bile idealne. Boljšega si po mojem mnenju sploh nebi mogli želeti. In tudi dež je ponehal. Proti koncu tekme se je prikazal celo sonček.

In tako kot nam je perfektno služilo vreme, tako so tudi noge skoraj idealno oddelale svojo nalogo. Z eno besedo - bilo je super. Vse. Organizacija, trasa, navijači,.... da o tempu ne izgubljam besed. Letelo je kar samo od sebe. Za tekmo iz polnega treninga, za mene, skoraj neverjetno. In skupni čas! Dve minuti boljši od najboljšega dosedanjega. Takšen, ki sem ga še lani le sanjala. Sedaj ga pa imam.

Skratka, prazadovoljna v cilju! Me že malo "firbec" matra kako bo na maratonu. Sem prav radovedna kakšna preizkušnja je to. Eni pravijo, da grozna! Pa, da vidimo.