Tako pravijo zapisi:
Več kot 80 % tekačev naj bi se vsaj enkrat v življenju srečalo s prebavnimi motnjami, kot so zgaga, bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, diareja. Vzroki zanje so različni, ne pa tudi povsem jasni, vsekakor pa lahko sami vplivamo na prehranske vzroke.
Telesna aktivnost ima svoje fiziološke zahteve, ki med drugim povzročijo spremembe razporeditve krvi po tkivih. Prioriteta postanejo delujoče mišice in ohranjanje "razgrete" krvi v podkožju. Posledično se zmanjša pretok krvi skozi prebavila, s tem pa se okrni njihovao delovanje. Na pojav prebavnih motenj vplivajo tudi vrsta, trajanje in intenzivnost telesnega napora. Med vsemi športniki prebavne motnje najpogosteje pestijo tekače, najverjetneje zaradi vertikalnega gibanja črevesja, do katerega prihaja med tekom. Dlje kot traja napor, intenzivnejši ko je, več je mojžnosti za nastanek omenjenih motenj. Prebavnim motnjam naj bi bile bolj podvržene ženske, prav tako naj bi pogosteje kot starejši, o prebavnih motnjah poročali mlajši športniki. Velja tudi, da je boljša natreniranost povezana z manjšo pojavnostjo prebavnih težav.
UŽIVANJE HRANE IN NAPITKOV
Z uživanjem hrane in napitkov med dolgotrajnim telesnim naporom, kot je tek, želimo telo preskrbeti s tekočino in energijo, vendar lahko po drugi strani s tem le še dodatno obremenimo prebavni sistem. Dehidracija je eden izmed najpomembnejših vzrokov za nastanek tako prebavnih motenj med športno aktivnostjo, kot tudi resnih zapletov, ki se lahko končajo z odmrtjem črevesne sluznice. Telesna aktivnost povzroči zmanjšan pretok krvi skozi prebavila, ki se lahko zaradi dehidracije še dodatno zmanjša. Slaba prekrvavljenost črevesa lahko v hudih primerih povzroči tudi poškodbe tkiv. Izpostavljeni so predvsem ultratekači in maratonci, ki tekmujejo v vročih in vlažnih razmerah, kjer prihaja do velikih izgub telesne tekočine in je zato ustrezno nadomeščanje še toliko bolj pomembno.
Zaradi narave teka in hitrega dihanja je uživanje tekočine med tekom oteženo. Pitje med športno aktivnostjo je zato veščina, ki se jo moramo priučiti. Priporočljivo je, da tekočino uživamo večkrat in v majhnih količinah. Na splošno naj bi zaužili od 500 do 1000 ml vode na uro, kar je močno odvisno tudi od okoljskih razmer in lastnosti posameznika. Količina skupne zaužite vode, pa ne sme nikoli preseči količine tekočine, ki se izgubi z znojenjem.
Individualne ocene potreb lahko najlažje izvedemo med treningom s tako imenovanim kopalniškim testom:
Pred športno aktivnostjo se stehtamo z minimalno količino oblačil (teža 1) in enako storimo takoj po končani aktivnosti (teža 2). Izračunamo spremembo teže (teža 1 – teža 2) kateri prištejemo količino med aktivnostjo zaužite tekočine (v litrih) ter odštejemo ocenjeno količino morebitno izločenega urina (v litrih). Dobljeni rezultat predstavlja količino med aktivnostjo nastalega znoja. Pri dolgotrajnih aktivnostih se te izgube tolerirajo do 2 % telesne teže, saj se teža zmanjša tudi na račun drugih dejavnikov, npr. porabljenih energijskih zalog. Če količino nastalega znoja delimo še s časom trajanja aktivnosti (v urah), nam bo znano koliko tekočine na uro bomo morali v podobnih okoliščinah zaužiti naslednjič, da se bomo izognili dehidraciji.
(se nadaljuje)
Ni komentarjev:
Objavite komentar